Nebeško načelo v nas poziva, naj se razširimo, razvijemo širšo vizijo in raziščemo možnosti, onstran tistega, kar že poznamo ali vidimo pred nosom.
Estimated reading time: 4 minute
Z vstopom v intimno razmerje smo vrženi v igro med seboj in drugim, v ples menjujočih se nasprotij. Temeljno nasprotje v odnosu napetost med osamljenostjo in željo po povezovanju se izrazi, brž ko nas kdo privlači. Nenadoma si zaželimo iti iz sebe, da bi se odprli človeku, ki nas gane in se nas dotika na način, ki ga komaj razumemo. Hkrati pa se obotavljamo in se na žive in mrtve oklepamo prav tiste osamljenosti, ki si jo tako vroče želimo premagati.
V jedru svojega bitja vsi izkušamo temeljno bolečino osamljenosti, ločenosti od drugih.
Hrepenimo po združitvi z nekom ali nečim zunaj nas, da nam ne bi bilo treba tako ostro občutiti te bolečine. Ko končno najdemo koga, ki nam je blizu, se nam morebiti zazdi, da smo našli rešitev. Nič več se nam ne bo treba samim potikati po tem osamljenem svetu. Ko zadovoljujemo to potrebo po povezovanju, se nam zlahka zgodi, da se pretesno povežemo in lepega dne ugotovimo, da smo izgubili nekaj bistvenega, sebe!
Odnosi so zmeraj nihanje med povezovanjem z drugim in ohranjanjem lastne osebne celovitosti, predajanjem partnerju in samo uveljavljanjem, seganjem navzven in poglabljanjem vase.
Ni čudno, da toliko parov pade iz ritma tega plesa in obtiči v nasprotovalni drži. Gladko in graciozno gibanje med nasprotujočima si tečajema ni lahko, saj zahteva od nas, da razvijemo in vključimo zelo različne svoje narave. Predajati se ljubečemu partnerstvu, pri čem pa ostati zvest sebi, naučiti se ravnotežja med midva in jaz, je osrednji izziv intimnega razmerja.
Odnos nam pomaga pri učenju tega plesa, da se sprijaznimo s temeljno dvojnostjo v jedru našega bivanja. Biti človeški pomeni, da združimo in povežemo dve zelo različni nagnjenji, ki delujeta v nas. Na eni strani moramo odkriti svojo individualno pot v tem življenje, se globoko povezati s seboj in počastiti svojo resnico.
Na drugi strani se moramo malo manj ukvarjati sami s seboj, se prepustiti življenju in se povezati z nečim večjim onstran nas.
Ti potrebi izvirata iz dveh različnih plati naše narave, ki nas vlečeta vsaka na svojo stran. Človeško življenje poteka po robu med nebesi in zemljo, če uporabimo širše, kozmično izrazoslovje. Že drža odslikava našo dvojno naravo. Z nogami smo trdno na tleh, z glavo pa dvignjeni proti širnemu nebu. Ker smo bitja te zemlje, nimamo druge izbire kot biti prav tu, prav na tem kraju, kjer smo, v tem prostoru in času.
Ne moremo uiti odločujočim vplivom naše osebne pogojenosti, svojim željam in čustvom, preteklosti in karmi.
Hkrati pa nam pokončna glava in ramena omogočajo, da vidimo oddaljene reči; obzorja, zveze, sonca, planete in brezdanjo razsežnost vesolja. Tudi tej širjavi pripadamo. Pol življenja porabimo, da si poiščemo svoj prostor na zemlji in ustvarimo dom, družino, delo, ki pospešujejo naš razvoj. To nas prisili, da sprejmemo in izkoristimo okoliščine, v katerih nam je dano delati.
Ne glede na to, kako velike upe, sanje in vizije gojimo, se pri izpeljavi v praksi zmeraj spopademo z omejitvami kulture, telesne in osebne zgodovine ter temperamenta. Druga polovica življenja pomeni predajanje tistemu onstran nas, opuščanje domov, ki smo si jih ustvarili, in nenehno iskanje novih, neznanih področij. Nebeško načelo v nas poziva, naj se razširimo, razvijemo širšo vizijo in raziščemo možnosti, onstran tistega, kar že poznamo ali vidimo pred nosom.
Preberite tudi KAKŠNA JE VAŠA PREDSTAVA O SREČI? in SAMOZAUPANJE JE KLJUČ DO POZITIVNE SAMOPODOBE