Zavedati se svoje vrednosti, ne glede na življenjske dosežke je zelo pomemben proces
Predviden čas branja: 4 minute
Če začnemo dojemati, da nam svoje vrednosti ni treba zaslužiti in da nam ni treba storiti nič, s čimer bi dokazovali, kako dragoceni smo, pa moramo sprejeti tudi to, da nič in nihče ne more izbrisati naše vrednosti, niti mi sami ne. Ko začnemo verjeti, da smo že vredni, se zgodi nekaj zabavnega; znamenja zaslužnosti, obilje in radost začnejo pritekati v naše življenje prav vsak dan. Morda so prihajali že od nekdaj, vendar jih začnemo opažati pogosteje.
Imamo več dobrih kot slabih dni, dogajajo se nam dobre stvari, od preprostih do presneto velikih, posel nam začne cveteti, čeprav nismo spremenili ničesar razen svojega razmišljanja.
Čas je, da preoblikujemo svoj način razmišljanja in se popolnoma potopimo v občutek lastne vrednosti, tako da bomo začeli uživati tok življenja, ki si ga lahko ustvarimo le sami. Čas je, da začnemo verjeti vase, se podpirati in sprejemati, si povedati, da smo dragoceni, in to tudi iskreno verjeti. Vse to pripomore, da veliko laže, opustimo primerjanje, saj resnično verjamemo, da tudi mi lahko dobimo, kar si želimo, in da je za nas dovolj prostora.
Svoje vrednosti ne moremo zaslužiti, zato je tudi ne moremo izgubiti.
Lahko jo založimo, lahko jo zakopljemo pod plasti strahu in skrbi, toda če malo kopljemo, jo spet najdemo. Z malo dela na sebi ugotovimo, da smo jo vedno imeli in da bo za zmeraj ostala z nami. Ideja, da moramo svojo vrednost zaslužiti, nas motivira in hrani, vendar nas lahko tudi zamaje in zruši, kadar zmotno mislimo, da jo lahko izgubimo, da je to kazen, ker po svojem prepričanju nismo storili dovolj.
Če se počutimo na tleh, mislimo, da si bomo pomagali tako, da si bomo postavili nove, boljše, višje cilje takšne, ki jih bomo dosegli ali pa tudi ne, takšne, ki se nam zdijo v tem trenutku zelo težko dosegljivi.
In če jih ne dosežemo se obtožujemo in sramotimo. Govorimo si, da smo vredni še manj, kot smo mislili, in zdaj smo si res vse pokvarili, uničili in se totalno onemogočili za vse večne čase. Če si postavljamo višja pričakovanja, kadar se počutimo nemočni in s stališča perfekcionizma, pogosto delujemo tako, da se naš občutek nemoči še poglablja. Do sebe smo neizprosni, kruti in omalovažujoči. Ne damo si priložnosti, da bi se počutili vredni, dragoceni, spoštovani in cenjeni. Če si govorimo, da nismo dovolj dobri, je popolnoma normalno, da smo nesamozavestni, da nimamo stika s seboj niti jasne predstave o tem kaj si želimo.
Občutek nevrednosti učinkovito ohranjamo tako, da zavračamo poklone in pohvale. Vaše poslanstvo če se seveda odločite, da ga boste sprejeli je, da to prepoznate in naslednjič, ko vam kdo pove kaj lepega o vas, odgovorite HVALA, tudi če se vam zdi, da je to najtežja stvar na svetu. Je pa izredno pomembna, kajti s tem dvignete svoje vibracije in občutek lastne vrednosti. To je včasih laže reči kot storiti, vendar je povsem izvedljivo in nadvse nujno, zato se osredotočite na to poslanstvo in mu odprite srce.