Primerjanje z drugimi vodi v slabo voljo in nezadovoljstvo
Estimated reading time: 4 minute
S primerjanjem si lahko nakopljemo ogromno notranjih konfliktov in bolečin, če se ga oklepamo in ne preobrazimo njegove silne energije v nekaj, kar nas zbudi in nam odpre oči za lastne potenciale. S primerjanjem zgradimo zidove med seboj in ljudmi okrog sebe, še posebno s tistimi, s katerimi se primerjamo. Kadar se počutimo ločeni, kakor da nikomur ne pripadamo, naše odločitve niso vedno odsev našega najvišjega jaza.
Zaradi nenehnih primerjav mislimo, da smo drugačni od drugih in da nismo iz pravega testa.
Ko se počutimo, kot da smo vredni manj od drugih, se energijsko odrežemo od tistega, kar potrebujemo, kar si želimo imeti in ustvariti, zaradi tega tudi ne zmoremo uvideti, kaj v nas sproža take občutke, nezmožni smo stvarno pogledati na problem, biti sočutni do sebe in se nehati gnjaviti; primanjkuje nam zagona, želje po predanosti, da bi izdelovali tlakovce za lastno pot. Kadar se primerjamo, smo polni občutkov krivde, dvomov, sramu, negotovosti in strahu.
V nas se priplazijo kot strupena para, umažejo vse v našem življenju, vendar jih zmeraj ne vidimo.
In če jih ne prepoznamo ter ne uporabimo svoje iznajdljivosti, da se jih znebimo, se prilepijo na nas. Ne potrebujemo jih, pa vendar se nam zdi, da jih bo težko, če ne celo nevarno opustiti. Sami pri sebi si izmišljujemo zgodbe o tem, zakaj gredo drugim stvari bolje od rok kot nam, zakaj nikoli ne bomo imeli tega kot oni, in se seveda strinjamo z mislijo, da tako ali tako nismo dovolj dobri, da bi to imeli, zakaj bi se sploh trudili?
Z drugimi se primerjamo iz toliko razlogov in včasih tako močno, da smo povsem slepi za posledice tega početja, ki prizadenejo naše odnose, samozavest in samospoštovanje, pa celo napredovanje na življenjski poti.
S primerjanjem si znižujemo samozavest in občutek lastne vrednosti. Obtičimo v nizkih vibracijah, zato bomo delovali iz strahu in nagona po samoohranitvi. Pa ne zato, ker bi bili prestrašeni in sebični, ampak ker smo se odrekli svoji moči in se bojimo neznanega. Bojimo se tvegati skok v neznano, ker nismo zmožni videti niti delčka varnostne mreže, ki naj bi nas prestregla. Verjamemo, da to, kar imamo, ni dovolj dobro in da nečesa nikoli ne bomo imeli, kar ima to nekdo drug. Velikokrat smo slepi za lastno genialnost, dosežke, lepoto, obilje, ki nas obdaja, in lepa področja našega življenja, ki nas osrečujejo.
Utrujeni in izčrpani smo že samo ob misli, da bomo morali garati toliko več kot zdaj, da bi dobili, kar želimo. Bolj ko se zazremo v delo drugih, manj zmoremo videti svoje. Bolj ko skušamo ustvariti nekaj, kar je ustvaril že kdo drug, večjo razdaljo čutimo med seboj in tistim, kar naj bi ustvarili. Tako nehamo biti produktivni in osredotočeni, ure in ure ter ogromno energije zapravimo za razmišljanje, ki nas žene vse globlje v obup. In vse zato, ker izhajamo iz prepričanja o pomanjkanju.