TRMA ALI KLJUBOVANJE JE SLABA OBRAMBA

Trma ali kljubovanje je toksična vsebina odnosov
Trma ali kljubovanje je toksična vsebina odnosov

Trma ali kljubovanje je toksična vsebina odnosov

Predviden čas branja: 4 minutes

Kljubovanje ali trma se izraža neločljivo povezano s komunikacijo, potrebna je realna ali mentalna prisotnost osebe, kateri se kljubuje. Kljubovanje se lahko izrazi neposredno in tedaj govorimo o negativizmu ali indirektno, tedaj pa govorimo o pasivni agresivnosti. Oseba, ki direktno kljubuje zahtevi drugega, lahko to počne s pasivnim negativizmom, tako da ignorira zahtevo ali pa lahko zavzame držo aktivnega negativizma ali opozicije tako, da bo naredil nasprotno od zahtevanega.

Tipična igra uporniških najstnikov je: Kaj mi pa moreš?

Kljubovati nekomu pomeni oporekati njegovi pravici do zahteve in ga postaviti tja, kjer je njegovo mesto. Če bi bilo samo čustvo kljubovanja sporočilo, potem bi se glasilo: Kdo pa misliš, da sem? ali Kdo pa misliš, da si? Kljubovanje ni toliko povezano s konkretno vsebino komunikacije kot z odnosom, ki se vzpostavlja med osebama, ki komunicirata. Kljubovanje zapira možnost resnične izmenjave sporočil vse do takrat, dokler se v strukturi odnosa kaj ne spremeni.

Trma ali kljubovanje je toksična vsebina odnosov

Kljubovanje pogosto ni transakcija med osebama, temveč med posameznikom in skupino.

Praviloma se skupina dojema kot avtoriteta, kot nekaj, kar je močnejše od posameznika, ki si želi, da ga skupina sprejme, tako da je kljubovanje ena izmed čustvenih reakcij na skupino. Včasih lahko odkrijemo kljubovanje kot dominantno transakcijo, ki jo ena socialna skupina pošilja k drugi, močnejši skupini. Čeprav je kljubovanje na prvi pogled manifestacija svobode osebe, ki kaže odpor in se upira tujim zahtevam in pričakovanjem, to ni čisto tako.

Oseba, ki pogosto kljubuje zahtevam neke druge osebe, je v resnici nesvobodna in pod dominacijo druge osebe. Namesto, da bi naredila tako, kot drugi pričakuje od nje, bo naredila vedno nasprotno od zahtevanega. To pomeni, da neposlušnost postane svojevrstna prisila. V nekaterih situacijah čutimo, da kljubovanje pelje v izgubo svobode, kar se odraža v izgubi spontanosti. Predvsem se to dogaja tedaj, ko se začnemo spontano vesti tako, kot si sami želimo.

Osebe, ki pretirano kljubujejo, ki trmoglavijo tudi takrat, ko je jasno, da nimajo prav, s tem kažejo, kako majhno stopnjo osebne avtonomije imajo.

Trma ali kljubovanje je toksična vsebina odnosov

V njihovem otroštvu lahko odkrijemo ukazovalne starše, ki so onemogočali, da bi oseba razvila jasne ego meje do drugih. V primerih, ko gre oseba tako razvojno pot, se pozneje vedno odziva z jezo in kljubovanjem na najrazličnejše zahteve, ki prihajajo iz okolja, ker je prepričana, da bi sprejemanje teh zahtev ogrozilo njeno svobodo in njeno osebnost. Ti ljudje niso rešili problema kontrole in verjamejo, da v medosebnih odnosih vedno nekdo dominira in kontrolira. Njihovo razmišljanje teče po tipu logične napake vse ali nič ali so kontrolirani ali kontrolirajo, ali so svobodni ali so nesvobodni, ali so odvisni ali neodvisni.

Zato se odločijo, da je bolje, če so oni tisti, ki kontrolirajo druge, kot pa da drugi kontrolirajo njih.

Ali težijo k popolno svobodi, ki na koncu pomeni osamljenost, ker prekinejo odnose z drugimi takoj, ko zaznajo kakršenkoli signal, ki njim pomeni kontrolo, posesivnost ali dominacijo. Če uporništvo in kljubovanje prevladata v socialnih odnosih, posebno v odnosu do avtoritet, to ključno določa življenjski stil. Tisti, ki ima zaradi nerazrešene kljubovalnosti problem z avtoritetami, ne razlikuje med podrejenostjo in ponižanjem. Napačno je prepričan, da ga nadrejeni dejansko vsakič, ko vztraja na tem, da izvrši nalogo, s katero se ne strinja, ponižuje. Zato na ta konflikt reagira z užaljenostjo in s hudim kljubovanjem.