Žalost je v bistvu naravna spremljevalka ljubezni, zato je nikar ne potlačite
Predviden čas branja: 4 minute
Žalost je po svoji naravi kronično čustvo ali razpoloženje, ki v nekaterih okoliščinah lahko preide v afekt. Kronično čustvo je mogoče zato, ker ga oseba vzdržuje s specifičnim mišljenjem in predstavam o izgubljenem človeku. Torej je žalostno razpoloženje samo čustveni izraz proces, ki se v mentalizaciji odraža kot preokupacija s predstavami o izgubljenem človeku. Ljubezen in žalost sta vidika enega in istega procesa čustvenega navezovanja na bližnje.
Tako kot žalost nastane, ko bližnji nekaj izgubi, kar, pogojno rečemo, ljubi, lahko rečemo, da je žalost naravna spremljevalka ljubezni.
Prijetna čustva, ki spremljajo stanoviten odnos do določenih odnosov, kot so zadovoljstvo, sreča in ljubezen, tvorijo emocionalno osnovo psihološke navezave na te osebe in njihovo vgraditev v njihov notranji svet. Vendar pa kaže, da je v naravi te navezave vloga čustev dvojna; prijetna čustva doživljamo v prisotnosti osebe, neprijetna pa v njegovi odsotnosti. Lahko se vprašamo, zakaj ni dovolj, da se navezanost vzpostavi samo s prijetnimi čustvi do določenega okolja oziroma zakaj se ne bi vrednotni sistem preverjal samo na podlagi moči prijetnih čustev, ki jih občutimo do različnih oseb.
Z odgovorom na ta vprašanja odkrijemo, v čem je smisel obstoja neprijetnega čustva žalosti. Pozitivna navezava na ljudi z občutjem prijetnosti ne zadošča.
Osebe, ki želijo biti močne, težijo k temu, da stoično prenašajo izgubo pomembnih ljudi, ker bi zanje doživljanje in izražanje žalosti pomenilo, da so slabiči in manjvredni. Ego žalosti se ohranja z raznimi fantazijami in prepričanji, kot je na primer to, da lahko osebo žalost preplavi in se spremeni v kronično depresijo. Osebe, ki potlačijo čustva ali jo zanikajo, kažejo posredne znake v obliki žalostnih sanj, joka ob posameznih prizorih v romantičnih filmih itd.. Osebe, ki dušijo žalost, se lahko zavedajo neprijetnega občutja, ki ga doživljajo, ki je včasih nedefinirano, včasih pa je to prepoznavna žalost.
Obstaja praktičen način, kako odkrijemo, ali gre za dušenje ali potlačevanje žalosti; osebe, ki dušijo žalost, si dovolijo, da so žalostne in da jokajo, ko so same in niso izpostavljene pogledom drugih ljudi. Osebe, ki potlačijo žalost, tega ne delajo niti takrat, ko so same. Zanikanje žalosti je bolj škodljiv mehanizem kot dušenje žalosti. V najlažjem primeru je oseba, ki duši žalost, prikrajšana samo za potrditev svojih socialnih vezi.
Oseba, ki ob pomembni izgubi zanika žalost , blokira svoj proces vezave in razvezave od pomembnih stvari.
Za osebe, ki potlačijo žalost, je značilno sočasno potlačevanje tudi prijetnih čustev, kot so zadovoljstvo, veselje in ljubezen. Ta povezava je razumljiva, ker je prav izogibanje pozitivnemu emocionalnemu navezovanju na osebe svojevrstna žalost, do katere bi lahko prišlo, ob izgubi prijatelja. Zato zanikana in s tem tudi nedoživeta in neizražena žalost blokira proces vzpostavljanja prijetnih čustvenih vezi s pomembnimi osebami. Za osebe, ki potlačijo in negirajo žalost, je značilno, da blokirajo svoj proces žalovanja in ločevanja ter da na nezavedni ravni ostajajo vezane na partnerja.
Blokiran proces žalovanja bistveno vpliva na psihično delovanje osebe; ta proces inkapsulira žalost in preprečuje njeno razrešitev, kar se včasih lahko kaže tudi kot izbruh žalosti v stresnih situacijah. Nepredelana žalost vpliva na psihosomatsko delovanje, zmanjšuje funkcionalno raven imunoloških mehanizmov in pripomore k nastanku nekaterih zdravstvenih težav in resnih bolezni.