Odnos med starši je zelo pomemben za vzgojo in razvoj
Predviden čas branja 4 minute
Odnos in komunikacija ne moreta trajati dolgo in kvalitetno, če se njuni udeleženci med seboj ne prilagajajo. To velja tudi za odnose med staršema in za njuno komunikacijo. Starša morata biti razmeroma dolgo skupaj in morata komunicirati med seboj, da bi lahko pomagala otroku pri njegovi vzgoji in razvoju. Starši se lahko med seboj prilagajajo tako, da priznavajo ali ne priznavajo medsebojnih razlik, da skušajo spreminjati sami sebe ali pa drugega, da se želijo spreminjati skupaj, da se prilagajajo zrelo ali nezrelo.
HETEROGENA STARŠA se drug drugemu prilagajata tako, da na vseh področjih ohranjata in spoštujeta različnost svojih osebnosti in vedenja.
Medsebojnih razlik ne skrivata, ampak jima celo služijo, kot izziv in motiv za stalne medsebojne napore, da se vsak dan prilagajata drug drugemu in povezujeta v skupnem starševstvu. Pogoj za njuno skupnost ni istovetnost in maksimalna podobnost, ampak ujemanje različnosti. Pred otroki ne prikrivata razlik, celo nasprotno, ti lahko doživljajo različnost svojih staršev kot nekaj zaželenega in dobrega. Ko spoštujeta razlike med seboj, najdeta oče in mati vsak dan tudi nekaj skupnega in podobnega, na čemer lahko nato gradita svoje sodelovanje.
To velja za njuno medsebojno vedenje pa tudi vse tisto, kar zadeva vzgojo otrok.
Tudi na tem področju lahko mislita različno, vendar to ne predstavlja ovir, da ne bo našla skupne rešitve in ne bi nastopala enotno. Prav to, da ne skrivata medsebojnih razlik, in njuno skupno prizadevanje za iskanje enotnega in podobnega, je zato najboljša praktična šola za njihove otroke. Že od malega se učijo, da različnost ne predstavlja ovire za skupno življenje in za uresničevanje naloge.
HOMOGENA STARŠA
Takšna starša težko prenašata medsebojne razlike, skušata jih skriti in zanikati. Menita, da sta prilagojena drug drugemu, če se povsem ujemata in če enako razmišljata. Zato skušata drug drugega spremeniti. Preneseta lahko le izredno malo medsebojnih razlik, kar še zlasti velja za vedenje pred otroki. Prepričana sta, da ti ne smejo opaziti in doživeti njunega morebitnega neujemanja ali spoznati različnost njunih mnenj.
Otroci opazujejo nekakšno idealizirano podobo umetne harmonije brez konfliktov, neujemanj in nasprotnih stališč. Otroke vzgajata v tej nestvarni harmoniji, v kateri pravzaprav prevladuje popuščanje in ne ujemanje, kompromisi zaradi ljubega miru in ne zaradi tega, ker bi starša izravnala svoja nasprotja. Pri takšni navidezno skladni obliki medsebojnega prilagajanja se starša ujemata zgolj na površju, v plasteh pod tem pa ne prevladujejo le razlike, ampak celo povsem nasprotna stališča in mnenja.
Harmonija med staršema je zaradi vsega tega zelo negotova in neiskrena, kar otrok še kako opaža in doživlja kot nepristno.
Zaradi svoje nepristnosti tako usklajena vzgoja staršev ne more pozitivno vplivati na otrokovo vedenje in na njegovo osebnost in tako postati otrokova trajna last. Takšen otrok kasneje zelo težko prenaša razlike v svojem okolju, kar bistveno omejuje njegove sposobnosti prilagajanja na tisto, kar ga čaka v življenju.
NEZRELA STARŠA ALI ZRELA STARŠA
Nezrela starša nista zmožna pomagati otroku, da bi odrasel in postal zrel. Tukaj izvirajo korenine pootročanja staršev in otrok. Nastaja nezrelo, regresivno, družinsko vzdušje, ki je vedno škodljivo in predstavlja osnovo številnim motnjam vedenja in tudi resnih psihičnih obolenj.
Regresivnost in nezrelost v vedenju staršev nista združljivi z osnovno funkcijo starševstva, to je, da omogoči otroku, da se razvije, odraste postane zrel in samostojen. Zrela starša se drug drugemu prilagajata. Medsebojne probleme rešujeta na odrasel način. Ostaneta odrasla tudi tedaj, ko sta v krizi, ko jima je težko, in tudi, ko imata z otrokom še tako težke probleme. Drug z drugim se dogovarjata, razmišljata, delujeta iščeta rešitve.
Preberite tudi SPREJEMANJE DEJSTEV IN ISKANJE RAVNOVESJA in KAKO POSTATI ŠE BOLJŠI STARŠI?