Kako pomembno je sprejemanje dejstev?
Predviden čas branja 4 minute
Če ves čas odkrivate svoja čustva v temačen kotiček, kjer jih nihče ne more videti ali slišati, izgubljate stik z enim od najpomembnejših notranjih virov. Seveda se ne izročite na milost in nemilost čisto vsaki želji ali ihti, ki vas preplavi. To je, kot da bi stregli neposlušnemu otroku, ki hoče, da gre vse po njegovem. Kadar nismo v ravnovesju, se čustva lahko popačijo ali nas potegnejo navzdol. Že res, da so pomembna, vendar je najprej treba opraviti s protislovjem povezanim z njimi; naši občutki nas lahko vodijo in zavedejo, če nam uidejo izpod nadzora.
Namesto, da se za čustva sploh ne zmenimo ali pa jih dovolimo, da nam spodmaknejo tla pod nogami, lahko uberemo srednjo pot.
Lahko jih začnemo sprejemati s sočutjem in z odprtim srcem. Priznavamo jih, ne da bi nam zavladala. Sprejeti čustvo ne pomeni, da se strinjamo s tistim, kar ga je povzročilo. Sprejeti čustvo pomeni, da sprejmemo dejstva, česar običajno ne počnemo. Tako pogosto se upiramo dejstvom, kot da bi se dalo čas zavrteti nazaj in spremeniti vse, kar se je že zgodilo. Pa naj gre za elektronsko pošto, za katero si želimo, da je ne bi odposlali, za besede, ki jih obžalujemo, ali za nepričakovano novico, ki smo jo pravkar izvedeli; posledice preteklosti so že tu.
Prekrižane roke in zavračanje tistega, kar se nam znajde pred nosom, ne bo ničesar rešilo.
Prav zato se ne premaknemo z mrtve točke, zato si nakopljemo nepotrebno bolečino. Čeprav se vam bo zdelo morda zdelo protislovno, se pomikamo naprej z lažjim korakom, ko se odpremo za neprijetno izkušnjo in pogledamo resnici v oči. To pa zato, ker dodatne energije, ki jo potrebujemo za upiranje, napadanje, skrivanje ali zanikanje stvari, ki so se že zgodile, ne porabljamo več. Namesto tega se lahko s to energijo domislimo rešitve.
V trenutku ko sprejmete svoja čustva potlačite, preženete in sla in sporočilo. Odpiranje dejstvom s sočutjem in brez vnaprejšnjih sodb je temeljna smernica čuječnosti. Čuječnost je način bivanja, ki nas spodbuja, da zaznamo ter sprejmemo misli in občutja, namesto da se zanje ne zmenimo ali jih obsojamo. Kadar smo popolnoma čuječi, pozornost usmerjamo v dogajanje sedanjega trenutka. Vsi vemo, kako je, če nas občutja potegnejo ven iz sedanjega trenutka.
Čustva lahko nepričakovano zanetijo iskro, ki sproži izbruh bolečih spominov iz preteklosti in strahov glede prihodnosti in preden se zavemo, že spet potujemo v času.
Izgubljeni v še eni zgodbi. Dolge in pogosto mučne prigode, ki se nam preganjajo po možganih, se pretvarjajo, da so resnične, vendar je preteklost že davno mimo, prihodnosti pa še ni. Ne eno in drugo ni resničnost. Šele sence, ki jih lovimo, kadar koli naše misli niso tukaj in zdaj. Ni težko razumeti, zakaj marsikdo težko sprejme dejstva in občutke, ki se mu porajajo ob njih.
Kadar se nam približuje nekaj neprijetnega, bolečega ali stresnega, nas ima, da bi to potisnili proč od sebe, pobegnili pred tem ali pa se iz obupa tega znebili za vsako ceno. Naš um prehitro sklepa, ne da bi zares dojel, kaj se dogaja, nadzor pa prevzame odziv boj ali beg. Takšne reakcije sprožijo val negativnih čustev, ki se med seboj prepletajo, nas vse bolj razvnemajo in ustvarjajo še več tistega, čemur se je treba upirati.
Preberite tudi ZNATE LOČITI RESNICO OD NERESNICE? in ŽENSKE, POSKRBITE ZA KVALITETNE ODNOSE