Za izpolnjeno življenje je treba najti pravo ravnotežje med željo po neodvisnosti in potrebo po bližini in varnosti.
Estimated reading time: 4 minute
V vsakem človeku je na eni strani želja po nevezanosti in na drugi strani volja do avtonomije. Ti dve osnovni duševni potrebi si nasprotujeta. Če se na druge ljudi navežemo in se jim prilagajamo, se ne moremo hkrati uveljaviti. A obe potrebi sta za nas življenjsko pomembni. Za izpolnjeno življenje je treba najti pravo ravnotežje med željo po neodvisnosti in potrebo po bližini in varnosti. Temeljno nasprotje med odvisnostjo in samostojnostjo mora rešiti vsak posameznik.
Psihologi temu pojavu pravijo tudi konflikt med odvisnostjo in avtonomijo.
Naše izkušnje navezanosti in avtonomije iz prvih let življenja s starši vplivajo na naše poznejše ravnanje s tem osnovnim konfliktom. Dolgotrajno zaznamujejo našo osebnost in oblikujejo naš miselni zemljevid z globoko zakoreninjenimi predstavami o sebi in drugih ter tem, kaj moramo storiti, da nas bodo drugi sprejeli, imeli radi in ljubili. Naše izkušnje iz otroštva in predstave o navezanosti in avtonomiji so kot stalne lokacije na tem miselnem zemljevidu.
Tako se še v najzgodnejših letih oblikuje osnova našega življenja; vse se začne z vezjo z materjo, saj je potreba po navezanosti osnova našega obstoja.
Človek potrebuje druge ljudi, ne le zaradi duševnega blagostanja, temveč preprosto zato, da preživi. Zato imajo dojenčki prirojeno sposobnost pritegniti pozornost nase. Ali razvijemo tako imenovano zaupanje ali nezaupanje, je odvisno od tega, kako sočutno in ljubeče z nami ravnajo starši. Te prve življenjske izkušnje določajo, kako gledamo na navezovanje in čustveno odvisnost; če ima majhen otrok izkušnjo, da ga v njegovi odvisnosti niso zanemarjali, temveč so zanj poskrbeli, se pozneje ne boji, da bo v zvezi prizadet.
Ne razvije osnovnega nezaupanja do ljubezni ali zaljubljenosti, temveč obe čustvi povezuje z občutkom varnosti in zaupanja. Takšna oseba razvije tako imenovan slog varne navezanosti; ponotranjila je, da so medosebni odnosi nekaj pozitivnega in da jih lahko sooblikuje. Prepričana je tudi, da je v odnosu lahko avtonomna in zadovolji lastne potrebe.
Nasprotje je negotov slog navezanosti; ljudje z negotovo navezanostjo so ponotranjili izkušnje iz zgodnjega otroštva, da se na druge ne morejo zanesti, zato jim težko zaupajo.
Prepričani so, da v odnosih ne moremo uveljaviti svoje volje in da so drugim prepuščeni na milost in nemilost. Takrat postane jasno, kako resno sta prepleteni potreba po navezanosti in avtonomiji; v resnici druga drugo pogojujeta. Kdor se počuti ljubljenega takšen, kot je, tudi čuti, da lahko uveljavi svoje pravice in sledi lastni življenjski poti. Naš razvoj je zaznamovan tako, da se osamosvojimo in postanemo neodvisni od skrbi staršev.
Z vidika razvojne psihologije se želja po avtonomiji razvije po obdobju navezanosti.
Potem ko otrok v prvem letu življenja vez z materjo doživlja kot bistveno za preživetje, na osnovi pridobljene varne navezanosti raziskuje okolico. Kdor na tej stopnji razvoja zadovolji potrebo po navezanosti in hkrati potrebo po avtonomiji in nadzoru, pridobi visok občutek notranjega nadzora.
Kdor ima visok občutek notranjega nadzora, ima stabilno samospoštovanje in je prepričan, da je kos izzivom v življenju. Če so bile otrokove potrebe po navezanosti in nadzoru pogosto nezadovoljene, ima pogosto nizek občutek notranjega nadzora kar v nadaljevanju vpliva na njegov odnos do življenja. Če je staršem uspelo zadovoljiti obe otrokovi potrebi, se otrok nauči razvijati zdravo navezanost in sposobnosti, ki jih potrebuje za čutenje lastnih čustev in uresničevanje lastnih ciljev in želja.
Preberite tudi ISKRENO SPORAZUMEVANJE V ODNOSIH in KOMPROMITIRANJE IN TOKSIČNI ODNOSI