Najmočnejši smo, ko se združita notranji mir in moč
Predviden čas branja: 3 minute
Naše ravnovesje lahko opredelimo kot mir in moč združena skupaj, je stanje kjer se počutite popolnoma umirjeno in istočasno tudi izredno močno. Zakaj morata pri našem ravnovesju sodelovati ravno njegov mir in moč, postane očitno, ko spoznamo, da vsaka moteča dejavnost v telesu pomeni izgubo energije ali njegove moči. A zgolj biti tiho vsekakor ne zadostuje in izgube energije ne prepreči. Tih človek ni nič močnejši od tistega, ki je nemiren in marljiv.
In četudi mir in moč istočasno obstajata, to še ne pomeni, da bo takšen v ravnovesju in niti da se zaradi tega njegova energija shranjuje.
Da bi dosegli ravnovesje, je treba umirjenost in moč združiti zavestno in ne le, da obstajata druga ob drugi. Človek lahko začne živeti zelo umirjeno življenje in umirjeno razmišlja, s čimer pa veliko število njegovih zmožnosti obmiruje. Sicer se ves čas v njegovem sistemu tvori enormna količina energije, toda mir v njem ni združen z njegovo močjo, zaradi česar se njegova moč izgubi.
Energija se v nas shranjuje in ravnotežje doseže le, če energija njegovega ustroja miruje.
Ravno zaradi tega je videti, da so pri povprečni osebi skoraj vse miselne in fizične aktivnosti neučinkovite. Tudi tiste najvrednejše dejavnosti človeškega uma, ki sestavljajo pospeševalne sile napredka, se povečajo do skrajnosti. To so ambicioznost, navdušenje in odločnost, ki so sicer res nepogrešljive, a če jih uporabljamo na običajen način, so lahko celo škodljive. Ambicija, ki ni umirjena, ustvarja v možganih nemir, s čimer se izgubi silno veliko energije.
Nenadna odločitev narediti nekaj izjemnega tudi povzroči nekaj podobnega in tej pogosto sledi reakcija: kaj naj sedaj s tem.
V isto kategorijo spada tudi občasen izbruh navdušenja; še en način, kako se znebiti energije, za katero ne vemo,, kako naj jo zadržimo ali uporabimo. A če si naravni navdušenec pridobi ravnovesje in se nauči svojo energijo uporabljati, bo postal genij. Vse oblike nervoznega čustvovanja in delovanja kažejo na pomanjkanje ravnovesja in so zaradi tega to kanali, preko katerih izgubljamo zelo veliko svoje energije.
Tista faza radosti človeka, katero običajno imenujemo ekstaza, je naslednji kanal, po katerem spolzi energija iz rok, in dejstva, da v praksi vsak čustveni um občasno zapade v ekstazo, kaže na to, kako resna je zadeva v resnici. Vse oblike strasti in skoraj vse običajno izkazovanje ljubezni ravno tako v veliki meri prispeva k izgubi energije, to je še eno dejstvo , ki tudi mogoče ni videti najbolj prijetno , a ker nobena miselna aktivnost ne more biti pristna, če ni v ravnovesju, nimamo zares radi nekoga ali nekaj, razen če je to v ravnovesju tudi naša ljubezen.