Spoštovanje sebe in drugih vas vodi v srečno življenje
Predviden čas branja 4 minute
Večina čustvenih težav razen težav, ki jih povzroča kemično neravnovesje izhaja iz tega, da ljudje sami sebe brez pravega razloga premalo spoštujejo. Če se hočemo kar najbolje prilagoditi realnosti, moramo resničnost pravilno dojeti. Kdor svet vidi drugače od njegovega dejanskega stanja, se z resničnostjo zlepa ne bo dobro ujel. Kdor pa se čuti manj vrednejšega od svojega dejanskega stanja, se z resničnostjo ravno tako ne bo dobro ujel, saj je vsak človek tudi sam del svoje resničnosti.
Ljudem, ki so manj podvrženi dvomu vase, to najbrž ne povzroča posebnih preglavic; poiščejo življenjsko nišo, ki se najbolj prilega njihovim zmožnostim, in se tam počutijo domače.
Resničnost napačno dojamemo takrat, kadar se podcenjujejo in se ne zavedamo, kaj vse zmoremo in v čem vse smo dobri. Zaradi takšne zgrešene samopodobe prihaja do vseh mogočih osebnostnih težav. Takšno samo podcenjevanje je tako zelo razširjeno, da se v njem tako ali drugače prepoznamo vsi. Ljudje s prenizkim samospoštovanjem so prepričani, da niso za nobeno rabo, da so nesposobni in da jih nihče ne mara, zato si marsikaj prehitro narobe razlagajo.
Če se vam resnično zdi, da niste za nobeno rabo, se ne boste domišljali samo, da niste kos svetu, ampak boste celo mislili, da niste zmožni živeti sami s sabo.
Ljudje se ob neuspehih običajno zavedamo tudi svojih uspehov, ljudje z negativno samopodobo pa se obremenjujejo izključno s svojimi neuspehi, in to ne le z minulimi, ampak tudi neuspehi, ki bi se jim šele utegnili zgoditi. Tisti z nizkim samospoštovanjem so gluhi in slepi za vse trenutke, ko so se v čem dobro odrezali. Po njihovem je največ, kar jim lahko vsaj približno uspe, zgolj neuspeh nekoliko manjše stopnje.
Obupanost, ki je posledica premajhnega samospoštovanja, ljudje včasih skušajo ubežati tako, da korenito spremenijo svoje življenje; zamenjajo službo, se poročijo, razvežejo ali pa se preselijo. A v spremenjenih okoliščinah najbrž ne bodo nič manj obupani kot prej, če si hkrati ne izboljšajo izkrivljene samopodobe. Če bi na vse, kar se vam dogaja, zmogli pogledati nekoliko objektivneje, bi ugotovili, da se vam dogaja marsikaj. Kar niti najmanj ne more biti merilo vaše osebnosti.
Dovolili ste le, da so dogodke obarvala vaša negativna čustva.
Snemite torej črna očala, da boste zagledali resnični svet v vseh njegovih barvah. V resnici pa so ljudje, ki se vedejo, kot da so najlepši in najboljši, v bistvu ljudje z nizkim samospoštovanjem. Nočejo se sprijazniti s tem, da do sebe čutijo tako malo spoštovanja, zato se branijo z videzom večvrednosti. To ne pomeni, d ase imajo za manjvredne in se imenitnejše kažejo le na zunaj. V resnici pa so svoji več vrednosti trdno prepričani in je sploh ne hlinijo.
Mogoče je tudi, da so v resnici čisto v redu ljudje čeprav najbrž ne tako zelo izvrstni, kakor si domišljajo sami.
Vendar je ta prepričanost o lastni večvrednosti odzivni mehanizem, ki se napaja v globoko vsajenem in navadno nezavednem občutku , da v resnici niso dovolj dobri. S tem, da morajo vse okrog sebe po vsej sili grajati in podcenjevati, si le dvigujejo samospoštovanje. Ljudje, ki so povsem zadovoljni sami s sabo, znajo sprejeti kritiko in se o spornih zadevah pogovoriti. Kadar pa kritika doleti človeka, ki se zaradi globoko vsajenega občutka manjvrednosti vede, kakor da je nekaj boljšega, kritike zlepa ne zna mirno požreti.
Preberite tudi SAMI SE ODLOČITE, KAJ ZA VAS POMENI USPEH in SE DRŽITE DOGOVOROV V PARTNERSKIH ODNOSIH?