Se znate soočati s kriznimi situacijami?
Predviden čas branja 4 minute
Življenje večine izmed nas sestavljajo krize, razdori, ločitve, nepričakovani srečni in nesrečni dogodki kot na primer bolezni in nesreče. Kriza lahko pomeni nevarnost, a hkrati tudi priložnost. Morda je res smrtno nevarnost, vendar je tudi priložnost za razcvet novega življenja, za preporod. Številne krize izhajajo iz pretirane utrujenosti in neusklajenosti med sodelovanjem in usposobljenostjo. Nesreče, bolezni, depresije in včasih hudi neuspehi prisilijo človeka, da v sebi poišče nove, dotlej skrite in speče vire. Nekatere krize izhajajo tudi iz občutka krivde ali iz čedalje večjega nelagodja v našem srcu ali zavesti.
Oseba ne more več prenašati dejstva, da je prikrila umazana dejanja, da je lagala ali, da se je zapletla v nečedne zadeve.
Občutek krivde je kot sol na rano, ki razjeda notranjost, hromi veselje in včasih sodelovanje , vse dokler ne pride do eksplozije, ko stiska postane prehuda, spremeni se v krik za jasnino resnico o sebi. V takem slučaju sicer velja čudna zakonitost. Človeka nekaj žene, da počne čedalje več neumnosti, da končno na dan pride resnica in se osvobodi pritajenega občutka krivde. Očitno na področju zla in laži ni srednje poti, ampak se pogrezaš vedno globlje.
Za nekatere ljudi se zdi, da so zamudili tak prehod.
Odraščajoči mladostnik, ki se boji zapustiti starše in želi ostati otrok; odrasli, ki se boji zaveze, rodovitnosti in želi ostati na poti odraščajočega iskanje brez odgovornosti. Starec, ki se brani svojih let. Ti ljudje si zaradi pomanjkljive človeške priprave in opore ali zaradi strahov niso zmogli pravih odločitev v pravem trenutku.
Če prehoda ni bilo, se v nekem trenutku, ko tesnoba postane prevelika, oglasi narava. Nekateri ljudje se niso zmogli spopasti s strahovi, s strahom pred porazom, s strahom pred smrtjo, s strahom pred zapuščenostjo. Ves čas so porabili za beg pred strahovi. In potem se nekega dne znajdejo ujeti v svoje strahove.
Koliko ljudi se mora spustiti v brezno obupa in osame, preden se lahko spet vzpnejo k življenju.
Edina govorica, ki so jo zmožni slišati je nasilna govorica bolezni. Nočejo slišati prijateljskega nasveta. Pomoč zavračajo, vse dokler se ne dotaknejo samega dna brezna, saj mislijo, da je ne potrebujejo. Mislijo, da si lahko pomagajo sami. In tako ob zanikanju resničnosti živijo v utvarah. Da, kriza je nevarnost in priložnost za prenovo, za novo ravnovesje in novo notranjo svobodo. Je trenutek ko je treba poiskati pomoč pri prijateljih, družini ali kom drugem, ki ti lahko pomaga k dobrim odločitvam, k jasnejšemu pogledu na resničnost in k temu, da jo sprejmeš in tako napreduješ v življenju.
Nekateri ljudje kljub vsem življenjskim stranpotem, zgrešenim prehodom, neodgovornosti in pomanjkanju ravnovesja, najdejo končno mir ko se poslovijo.
Vsak ima svoje mesto. Bistveno pa se dogaja prav v zadnjih trenutkih, ko v smrti ponižno sprejmeš resničnost življenja, ko se prepustiš zaupanju. Odmevna dejanja, ki pogosto izhajajo iz prestiža in ponosa, včasih tudi iz pohlepa, odpihne veter. Dejanja ljubezni pa, ki dajejo življenje in izhajajo iz resnice, našega bitja, se ohranjajo v tistem zadnjem smrtnem da, ki je hkrati da življenju, zrel in hvaležen da.