Razvoj osebnosti skozi življenjska obdobja
Predviden čas branja 4 minute
V otroštvu so starši poskrbeli za vse. Hranili so vas, vas kopali in oblačili, vozili v šolo in vas po pouku prišli iskat ter pazili na vas. Z zgodnjih letih številni otroci čutijo, da nad njimi bdi vsevedni, vsemogočni n modri varuh. Zato otroci pričakujejo, da živijo v razumskem, logičnem in urejenem vesolju, kjer skrbijo zanje njihovi vsevedni starši, ki jih varujejo in se zanje modro odločajo. V rani mladosti otroci pričakujejo, da je vse pravično in pošteno. Če vidijo ali izkusijo nekaj, kar se jim zdi nepravično, se lahko razjezijo in so razočarani.
Odzvali se bodo čustveno in rekli, da to ni pošteno.
Številna negativna čustva izvirajo iz obupanih pričakovanj, ko se dogodki odvijejo drugače, kot je posameznik pričakoval. Zato ta izbruhne in zahteva, naj se njegova pričakovanja uresničijo. Če ni po njegovem, se še bolj razburi in je še bolj obupan. Če smo navezani na izid določenega položaja, pomeni da imamo pričakovanja.
Mislimo, da nam določanje želenega izida podeli nadzor in sposobnost za načrtovanje prihodnosti, ki je zato vsaj deloma predvidljiva.
Pravilo je, da natanko vemo, kaj hočemo, hkrati pa v procesu pridobivanja ostanemo prilagodljivi. Skušajte razbliniti pričakovanja, da se bodo položaji razvili natanko tako, kot pričakujete. Tako ne boste razočarani, če ne bo šlo po pričakovanji, kar se sicer rado zgodi.
ŽIVITE IN SE UČITE
Med odraščanjem in dozorevanjem se otroci naučijo, da svet ni črno bel, temveč da ga sestavljajo številni odtenki sive. Izkoristijo številne vzpone in padce, ko se njihovi starši včasih odločijo prav, in drugič narobe. Vendar se številni otroci fiksirajo na določeni ravni da je svet pravičen, nespremenljiv in predvidljiv. Iz njih zrastejo odrasli, ki zahtevajo nespremenljivo in predvidljivo življenje. Ker temu ni tako, se jezijo, obupujejo in postanejo celo depresivni.
Ena najpomembnejših lastnosti, ki se je moramo naučiti, je prenašanje obupa. Številni starši čakajo in opazujejo otroke, ko ti ugotovijo, kako se kaj naredi. Če se starši prehitro vmešajo in otrokom ne dajo priložnosti izkusiti obupa in razrešiti težave z lastnim kritičnim razmišljanjem, se otroci fiksirajo in se nikoli ne naučijo prenašati obupa in reševati težav. Ko jim kaj ne gre po načrtih, postanejo tesnobni in jezni.
Dejstvo je, da smo nepopolni.
Vsak posameznik in vsaka ustanova, ki jo gradijo posamezniki, je nepopolna. Vsi delamo napake. Počnemo zlobne, nepremišljene nespametne, neumne in okrutne reči. Tako je bilo in tako bo. Z drugačnimi pričakovanji si tlakujemo pot v frustracijo in dvom. Številni ljudje med odraščanjem pridejo na zamisel, da se mora svet vrteti na določen način.
Če se to ne zgodi, se le stežka spremenijo in prilagodijo, in namesto tega raje zapadejo v obup in jezo.
Za vsako ceno so odločeni doseči svoje in prisiliti ljudi, da bi se ti vedli v skladu z njihovimi pričakovanji. Misel, da mora biti svet pravičen in pošten opredelitev kaj je pravično in pošteno, je precej izmuzljiva in ne preveč jasna, vodi v negativna čustva, ki se kažejo v osebnem in družabnem nezadovoljstvu.
Številni ljudje so nenehno nesrečni, ker čutijo, da življenje ni pravično in da so za to krivi drugi. To je osnova za najhujši negativni čustvi in sicer za zavist in prezir, ki ju usmerjajo proti tistemu, ki naj bi bil kriv za določeno zadevo. Zavist in prezir, ki ju usmerjamo proti drugim, v bistvu izvirata iz globokih občutkov, nezadostnosti in manjvrednosti. Zavist in prezir gresta z roko v roki kakor dvojčka. Drug drugega hranita in krepita.
Preberite tudi HOROSKOP: KATERO ŽIVLJENJSKO OBDOBJE JE ZA VAS NAJBOLJ TEŽAVNO? in ŽIVLJENJE NI FORMULA, KI BI USTREZALA VSEM