Duhovna partnerja gojita več zanimanja drug za drugega kakor za svoje skupne cilje.
Predviden čas branja 4 minute
Cilj, ki jima je skupen, je duhovna rast, in vsak od njiju ve, da mora ta cilj doseči sam ali sama. Njuna zavezanost je zaobljuba lastnemu duhovnemu razvoju, odločnost, da se pomakneta v izpolnitev svojega potenciala, da dajeta darove, za razdajanje katerih sta se rodila. Duhovna partnerja potujeta v svoje najgloblje strahove svoje izkušnje nemoči z namenom, da jih popolnoma ozdravita. Posamezniki v iskanju pristne moči so pogumni kot najmogočnejši bojevniki, vendar so njihovi cilji drugačni. Njihov namen je prepoznati oklep, ki ga nosijo kot so razdražljivost, večvrednost ali manjvrednost, in ga odstraniti.
Najti orožje, ki se ga oklepajo kot so jeza, ljubosumje in maščevalnost, in ga odložiti. To je duhovna pot.
Ti posamezniki seveda sklepajo odnose z drugimi, s katerimi se delijo isti namen, in odnosi, ki jih ustvarjajo, so duhovna partnerstva. Duhovni partnerji ne iščejo zaveznikov, ki bi spreminjali okoliščine temveč sopotnike na potovanju do celosti. Pogum, celovitost in predanost lastni duhovni rasti jih medsebojno privlačijo in družijo. Drug drugemu dovolj zaupajo, da skupaj raziskujejo lastni strah in ljubezen.
Dovolj so pogumni, da se podajajo v globine intime.
Veččutno zaznavanje daje duhovnim partnerjem neosebni pogled nase in na lastne interakcije. Nič več ne vidijo svojih odnosov kot sredstev za prikrivanje bolečine, temveč kot sredstva za raziskovanje in zdravljenje njenih vzrokov. Omejitve prijateljstva so jim v napoto. Želijo si več kot zgolj družbo in varnost. Želijo duhovno rasti, zdraviti prestrašene dele s svojih osebnosti in negovati ljubeče dele.
Ne zadovoljijo se s tem, da bi obvladali svojo jezo in s tem ohranili svoje odnose, kaj šele, da bi ji dopustili pustošiti po njihovih odnosih in stremljenjih.
Nameravajo najti in odstraniti vir te jeze v sebi. Namesto da bi krivila drug drugega za boleče izkušnje, kot so jeza, žalost in občutki nezadostnosti, duhovna partnerja drug drugega vidita kot sodelavca v duhovni rasti, ki si vzajemno aktivirata prestrašene in ljubeče dele osebnosti, da bi vsak od njiju mogel ozdraviti prestrašene dele svoje osebnosti in negovati ljubeče dele. Vez, med duhovnima partnerjema je prav tako resnična kot vez med zrelima prijateljema, vendar iz precej drugačnih razlogov.
Prijatelji drug od drugega pričakujejo podporo, kadar jih premetavajo sunki vetra. Duhovni partnerji želijo vedeti, od kod veter piha.
Prijatelji želijo obvladovati plamene. Duhovni partnerji jih nameravajo pogasiti. Prijatelji se družijo, da bi olajšali potovanje, duhovni partnerji pa se povežejo , da bi duhovno rasli. Prijatelji se bojijo bolečih interakcij, duhovni partnerji prevzamejo odgovornost za svoje izkušnje in jih uporabijo, da se učijo o sebi. Prijatelji ne zibajo čolna v katerem sedijo, duhovni partnerji ljubijo plavanje. Prijatelji ustvarjajo območje lagodja, duhovni partnerji poskrbijo, da se njihova osebnost ujema z njihovo dušo.
Duhovna partnerja drug drugega podpirata, s svojim pogumom in predanostjo ustvarjanju pristne moči, ne pa z znanjem, prepričanjem ali učenjem.
Ne citirata avtoritet, ne recitirata odlomkov in ne dokazujeta, da drugi nima prav. Naprej ju vleče namera o duhovni rasti, namesto da bi ju od zadaj potiskal naprej strahovi, kot denimo strah pred izgubo partnerja ali strah pred neizpolnjenimi pričakovanji. Ne prepričujeta, spreobračata, privabljata, zapeljujeta ali pogovarjata, ker je to jalovo početje. Ne morete ozdraviti strahu drugega in nihče ne more ozdraviti vašega, vendar pa lahko druge navdihujeta s svojim čustvenim zavedanjem, odgovornimi izbirami, intuicijo, in zaupanjem.
Preberite tudi ZAKAJ SE MOŠKI BOJIJO ŽENSK? in KAKO RAVNATI Z MOŠKIM, KI JE VEČNI OTROK?