Naj vas ne zajame breme hrepenenja po popolnosti
Predviden čas branja: 4 minute
Nihče ne ve, ali popolnost obstaja ali ne. Morda je, morda ne. A to ni bistveno. Bistveno je to, da, če se želite imeti radi, se ne smete še naprej ozirati na norme, ki jih je postavilo sovraštvo do sebe. Popolnost je norma, ki jo je postavilo sovraštvo do sebe in vsi mi smo podvrženi njeni tiraniji. Ker si tako goreče želimo biti ljubljeni, vso svojo energijo porabimo za to, da bi bili dobri, da bi se nas odobravalo in da bi si ljudje dobro mislili o nas.
Čeprav vemo, da ves naš trud, da bi prišli do ljubezni, ne obrodi sadov, ne vemo, kako drugače bi se lotili tega.
Tako se že v rosnih letih ujamemo na limanice hlepenja po popolnosti. Pri tem s popolnostjo kot tako ni nič narobe. Težava je v tem, da na doseganje tega, kar si mi predstavljamo pod tem pojmom, vežemo občutek svoje lastne vrednosti. To preprosto ne deluje, ker nikoli ni bilo mišljeno, da bi bila popolnost nekaj, glede na kar naj bi ocenjevali sami sebe. Popolnost ni nekaj, kar bi kdaj videli na svoje lastne oči, je le simbolična slika nečesa, v kar se je zaljubilo sovraštvo do sebe, ki je ugotovilo, da nas lahko z idejo o popolnosti žene v nenehno pehanje za nedosegljivo nagrado.
Zato je sovraštvo do sebe tisto, ki nam postavlja popolnost za merilo.
Za to nedosegljivo nagrado se bomo namreč pehali le, če nas bo uspelo prepričati, da smo brez te nagrade ničvredni in nas nihče ne bo imel rad. Če je vaše merilo popolnost, se ne boste nikoli uspeli dovolj izboljšati, da bi mu zadostili. Rešitev je v tem, da se ne zmenimo za idejo o popolnosti ter se sprijaznimo in sprejmemo sebe prav takšne, kot smo tukaj in zdaj.
Ponotranjili ste to, kar so vas naučili drugi. Tudi če tega vzorca niste prevzeli od svojih staršev, je že družba sama takšna, da pripisuje vrednost glede na to, koliko kdo doseže. Posledica tega je, da se cenite in imate radi glede nato, koliko odobravanja požanjete pri drugih. Ko so temelj vašega pojmovanja vas samih zunanja merila, postanete občutljivi za mnenja, zlasti pa kritike drugih.
Do sebe imate zavrnilen odnos in vse svoje dni se trudite spreminjati vse, česar v zvezi s sabo ne odobravate.
Toda perfekcionizem je samouničujoče stanje duha. Da bi se lahko imeli radi, se morate toliko časa nehati truditi postati oseba, kakršna si želite, da bi postali, da ugotovite, kdo v resnici ste, in dovolite zadihati svojemu pravemu jazu. Tako pridemo do resnice o sprejemanju besede, ki ima za različne ljudi različen pomen. Nekateri med njimi so dobri, drugi pogubni. V pozitivnem smislu sprejemanje pomeni biti pomirjen s tem, kar je. Ko se bojujete proti nečemu in torej nečesa ne sprejemate, v svoje življenje vnašate trenje.
Pozornost, ki jo namenjate temu, stari ne izkorenini, ampak jo okrepi. Sprejeti namreč pomeni osvoboditi se upiranja in usmeriti pozornost le na takšne življenjske izkušnje, kakršne si želite. Resnično sprejemanje ne pomeni, da bi se morali zadovoljiti s čim, privoliti v kaj ali pa upravičevati in potrjevati kaj, pomeni osvoboditi se upiranja in usmeriti pozornost le na takšne življenjske izkušnje, kakršne si želite.