Ženske, kaj storiti, ko se v partnerskem odnosu počutite kot mama?
Predviden čas branja 4 minute
Večina žensk se veseli začetka dolgotrajnega razmerja z moškim in sanjari, da bo na novo nastalo partnerstvo razmeroma enakopravno. Vsaka ženska, ki o tem sploh razmišlja, želi verjeti, da se bo poročila, oziroma da bo živela z moškim, ki ima do življenja zrel odnos in je sposoben vzpostavitve razmerja dveh odraslih ljudi. Resnica je pa potem žal taka, da številne zaživijo v razmerju odraslega do otroka. Neštete ženske so zaradi tega razočarane same nad sabo. Vse pogosteje se sliši, da govorijo, kot bi bile partnerju mama.
Seveda obstajajo tudi ženske, ko jim je prevladujoča vloga v partnerstvu v veselje, toda zdi se, da bi bil večini vendarle ljubši položaj miroljubne enakopravnosti.
Najprej ugotovimo, da so številne vloge, ki so po mnenju večine podajo ženskam, materinske in negovalne narave. V večini družin je še vedno samo po sebi umevno, da ženska partnerju pere in lika obleko, mu kuha in streže hrano ter pospravlja za njim. Ženska naj bi tudi v nedogled potrpežljivo poslušala o partnerjevih tegobah, povezanih s službo.
Svetovala naj bi mu in ga negovala.
Pohvalila naj bi ga, mu s svojim vedenjem boljšala razpoloženje in mu vlivala samozaupanje, češ saj imaš vendar vse možnosti za uspeh. V skladu z idejo, kaj naj bi ženske moške civilizirale, si ženska zastavi nalogo, da bo iz njega naredila boljšega človeka. To pa seveda pomeni, da mu mora biti za zgled v raznovrstnih položajih.
Druga plat medalje materinske ženske je enkratni moški. Ta duet temelji na prepričanju, da ženska živi za druge, moški pa sam zase. Enkratni moški mora dokazovati svojo enkratnost tako, da se upira, da noče sodelovati in na vse načine zatira partneričine poskuse, da bi z njim razvila odnos odraslega z odraslim.
Odnos roditelj otrok deluje v korist moških in v škodo žensk.
Zaradi tega ni čudno, da naletijo ženske, ki skušajo takšen odnos spremeniti, zelo pogosto na silovit odpor. Čeprav je položaj deloma protisloven, pa se zdi, da je enkratnemu moškemu pravzaprav všeč dinamika odnosa med materinsko žensko in moškim otrokom, pri čemer taktika upiranja zagotavlja, da se prav nič ne premakne z mrtve točke. Vsaka ženska lahko potrdi , da so moški prav povsod ne le v osebnih odnosih, pač pa tudi v družabnih in službenih okoliščinah mojstri umetnosti upiranja.
Nočejo poslušati. Nočejo odgovoriti.
Od njih ni odziva, ki bi govorečemu lahko namignil, kako če sploh so sprejeli povedano. Še posebej zanimivo pa je to, da te taktike upiranja ne uporabljajo kar na splošno, proti vsem. Po navadi se oprimejo le, če je človek, čakajoč na odgovor, njihova žena, njihovo dekle, njihova mama ali ženska, s katero delajo oziroma poslujejo. In prav ta odbija ljudi, ki se jim postavijo po robu, dokazuje, da vse to počnejo povsem namerno, to pa je za žrtev seveda še toliko bolj neprijetno.
V razmerju se pogosto dogaja, da se ženska, ki je moški ne upošteva, še toliko bolj prizadeva. Začne uveljavljati svojo voljo, kar je v komunikaciji odraslih edino prav in normalno, ko pa njeni poskusi takšnega sporazumevanja naletijo na gluha ušesa, se poloti različnih taktik, da bi se partner vendarle odzval. Vendar čim bolj se trudi, bolj jo on ignorira. Njena nejevolja pa je z vsako zavrnitvijo večja, raste, buhti, dokler nazadnje ne eksplodira.