Kaj vse je pomembno, ko govorimo o življenju v dvoje?
Estimated reading time: 4 minute
Združitev moči, da bi izravnali lastno šibkost, priložnost za pridobitev lastne hiše, družbeno sprejemljiv način za ločitev od staršev, beg iz samote, žrtvovanje iz sočutja, učinek očaranosti in občudovanja, vzajemna pomoč, na osnovi denarja, družbeni vzpon, ki ga omogoči privzem uglednega imena, skrajno sredstvo proti nespečnosti. Če je tako, in za mnoge je tako, pomeni izbrati moškega ali žensko za vse življenje sprejeti stavo proti zdravi pameti, kajti razum v ljubezenskih zadevah nima veliko besede.
Zakonska zveza še nikoli ni bila tako eterična, tako neopredeljena z materialnimi predpostavkami, kot je danes.
Kot bi ljubezen zahtevala svojo lastno resničnost, uperjeno proti resničnosti, urejeni z zakoni, ki obvladujejo naše vsakdanje življenje. Samo razlikovanje med javnim in zasebnim s posledičnim varovanjem zasebnega življenja potrjuje to neodvisnost ljubezni, to njeno utemeljenost v sami sebi, ki ne priznava druge avtoritete kot osebne odločitve. To velja tako za poroko kot za ločitev; obe zaznamuje odsotnost računa, interesa, osebne koristi, zavračanja sporazuma, odgovornosti, pravičnosti v imenu pristnega čustva in njegove brezpogojnosti.
Če je temeljna težnja našega časa biti gospodar lastne sreče, merjene po globini strasti, je za sklenitev zakona potrebna zmožnost dolgočasenja, če ga ne sklenemo sanjajoč uresničljivo strast, ki nam bo zagotavljala stalno razvedrilo in nam pomagala zatirati vstaje dolgčasa.
Znano je, da utegne biti strast nesreča, vendar se predstavlja, da je ta nesreča bolj povzdigujoča kot vsakdanje življenje, bolj navdušujoča kot skromna sreča.
Torej sprijaznjenost z dolgčasom ali strast. To nelagodje prinaša sodobna predstava o sreči. Ocenjujemo jo glede na jakost čustva, ki nas dela bolj pristno človeške in nam omogoča, da izničimo družbene pregrehe, ki preprečujejo življenju, da bi se v polnosti izrazilo. Človek strasti, kakor bi lahko imenovali človeka našega časa, pričakuje od ljubezni, da mu bo razodela kaj o njem samem in o življenju na splošno.
Če na zakon pogledamo v luči strasti in vrednot, ki izvirajo iz nje, se nam ne more zdeti drugačen kot nežna plinska celica.
Vendar, mar ima v ljubezenskih zvezah strast res zadnjo besedo. Sum ni več sum, temveč gotovost. Ljubezen, strast morda sploh nikoli ni bila resnična izkušnja, temveč predvsem literarna iznajdba. Živi od zaprek, močnih pretresov, krčev, zavrnitev, slovesov. Zakon nasprotno živi od navad in vsakdanje bližine. Ljubezen strast hoče daljno ljubezen trubadurjev, zakon pa bližino zakoncev. Naš svet je kot poslednji ostanek ljubezni ohranil, če ne strasti, pa strastno hrepenenje.
Prevladala je težnja, da bi stopili v zakonsko zvezo le ob možnosti za ločitev in razvezo.
Te postopke bi si vsi radi olajšali, ločitev pa ne bi smela biti preveč enostavna. Težje bi moralo biti poročiti se, če mislijo ljudje, da za sklenitev zakonske zveze zadostuje ljubezen in strast. Vendar etični vzgibi niso nikoli imeli dobrih možnosti v igri s krči romantične strasti. Pripeti se torej, da se utvara svobodne izbire prevede kot izogibanje izbiri, kjer so namreč osebni odnosi usmerjeni po vzorcu, ki velja za porabniške dobrine.
Iz izbire ne sledijo več obveznosti in posledice, kajti vse, od izbire prijateljev do izbire ljubimca, žene, moža ali kariere je mogoče takoj preklicati, v trenutku, ko se ponudijo na videz boljše možnosti. Vendar tam, kjer izbira ne vodi v nepreklicne odločitve, kjer ne preobrne teka stvari, kjer ne sproži verige dogodkov, ki so lahko tudi nepovratni, tam, kjer je vse zamenljivo; od odnosov do ljubimcev, od drla do sosedov, tam sama ideja o izbiri zanika svobodo, ki naj bi jo podpirala.
Preberite tudi KLJUČNI ELEMENTI ZDRAVEGA RAZMERJA in POGOSTI VZROKI NESPORAZUMOV V RAZMERJU