Zbranost je tista, ki nam lahko občutno olajša delovanje
Estimated reading time: 4 minute
Ravnovesna drža od nas zahteva popolno zbranost, ker so vse naše miselne energije, ki niso zbrane, razpršene in razpršene energije so vedno lahko le izgubljene. Biti sposoben vse energije mišljenja in telesa osredotočiti na eno samo stvar, ki jo želimo doseči sedaj, je ena od največjih skrivnosti uspeha; in še več kot to, je nepogrešljiva. Brez zbranosti nihče ne more uspeti. Še preden pa je mogoče koncentracijo razviti, je treba vedeti, kaj slednja je; moramo se naučiti, da to ni trdna volja in niti sposobnost misliti le na nek objekt ali subjekt, dokler si ga želimo.
Koncentracija tudi ni zamišljenost in niti naše stanje, v katerem pozabimo na okolico.
Pri stanju zamišljenosti naš um tava sem ter tja, in ko naše misli tavajo vsepovsod, on svojo energijo vsekakor izgublja. Nagnjenost k zamišljenosti kaže na to, da ne nadzira svoje pozornosti zaradi česar se posledično prepušča sugestijam ali nezavednim duševnim stanjem. Pri koncentraciji pa je naša pozornost pod nadzorom zavestne želje našega uma in jo je mogoče usmeriti kamorkoli in za kolikor dolgo je potrebno ali v trenutku preusmeriti kamorkoli, ne da bi mu pri tem bilo potrebno uporabiti njegovo moč miselne aktivnosti.
Resnična osredotočenost je vedno mehka, lahkotna, in čeprav je njena posledica pomiritev, ni v njej prisotno nobene razvnete ali goreče aktivnosti.
Namen koncentracije je preusmeriti vse naše moči v tisto zmožnost, ki jo pri svoji sedanji dejavnosti uporabljamo; a tega zagotovo ne bomo dosegli, če bomo skušali delovati na silo. Vsa nasilna dejanja, pa naj bodo miselna ali fizična, pomenijo izgubo energije, ker je takšna energija razpršena vsepovsod.
Naša koncentracija ni posledica poizkušanja, temveč, je to stanje zavesti, ki ni pravo, dokler ne postane trajno.
In temelj temu stanju uma predstavlja njegova popolnoma budna pozornost; a ne le naša pozornost in tudi ne njegovo popolnoma budno stanje, temveč njegova popolnoma budna pozornost. Naš um je sicer lahko popolnoma prebujen, ne da bi bil posebno pozoren na karkoli; obstaja veliko stopenj pozornosti, ki vsekakor ne spadajo med popolnoma budne. Popolnoma prebujen um je tisti, ki deluje s polno močjo in ko se slednja uporablja pri eni sami naši zmožnosti, to pomeni, da smo popolnoma zbrani ali osredotočeni. Naša koncentracija torej implicira tudi našo pozornost in popolno miselno dejavnost v smeri, na kar smo pozorni. To pa je možno le, če pogledamo na tiste stvari s katerimi se ukvarjamo z zanimanjem in se potem s celotnim svojim bitjem posveti predstavi, ki jo ob tem pridobiva.
Skušati se osredotočiti na nekaj, kar vas v trenutku ne zanima, pomeni le izgubljanje energije in časa. Zato je potrebno najprej, da nas nekaj zanima. Porabiti čas za iskanje zanimivih stvari pri opazovanem vsekakor pomeni pridobivati na času. Resnična osredotočenost je globoka, zaradi česar je, da bi lahko bili resnično zbrani, treba razviti globlje mišljenje, globlje občutenje in globljo zavest. Morali bi poiskati vhod v stvari, namesto da zgolj strmimo v vse tisto, kar je pri stvareh videti na površju.