ZAUPAJTE ODNOSU KOT UČITELJU

Če partnerja presodita, da ju njuna zveza nenehno vodi k  rasti, uzreta učitelja v katerikoli situaciji v njunem odnosu.

Estimated reading time: 4 minute

Pogosto partnerja obtičita nasprotujoč drug drugemu, v situaciji, v kateri sta. Kadar se to zgodi, nadvse pomaga, da razvijemo širši pogled in premagamo nasprotujoči um tako, da v vsem, kar se dogaja, prepoznamo učitelja. Kadar si dva človeka ustvarita skupno pot, je, kot bi se sinergično združili njuna individualna inteligenca in modrost in delovali kot večja, vodilna sila, ki vsakomur od njih kaže, kje mora najbolj zrasti.

Ta inteligenca para kot osnovni izraz življenjskega gibanja k večji celovitosti, je lahko točen zanesljiv vodnik.

Če partnerja presodita, da ju njuna zveza nenehno vodi k  rasti, uzreta učitelja v katerikoli situaciji v njunem odnosu. Tak primer delovanja inteligenci para je naravno lovljenje ravnotežja. Tisto, kar eden od partnerjev zanemarja, se bo drugemu zdelo toliko bolj potrebno poudarjati. Kadar hitro zanikate neko lastnost, na primer moč, nežnost ali igrivost, se bo partnerju prav njo zazdelo potrebno močneje izraziti.

Enako kot ste s slabo prebavo upre želodec, če si ne priznamo, da so jezni, tako se bo partner odzval z nerazumljivimi izpadi besa.

Želite si le mir in tišino, partner pa nenadoma pobesni zaradi malenkosti. Če pa gledate na odnos kot na učitelja, pomeni, da dogajanje med vama nekaj sporoča. Širša pamet para je lahko odličen mojster za naloge. Par prisili, da se spoprime z neprijetnimi resnicami in obogati s spoznanji, ki bi se jim prav radi izognili. Sili ju v nove smeri, četudi se temu upirata. Vendar je inteligenca para vredna zaupanja, saj je njen cilj večja celovitost in vitalnost.

Če se moški in ženska ne odzivata na tisto, k čemur ju spodbuja medsebojno vplivanje, se bo nauk navadno vsiljeval čedalje ostreje in nasilno, dokler ne bo končno izsilili njune pozornosti. Če se hočemo znebiti nasprotujočega uma in se brez odlašanja potruditi za širši pogled, moramo odriniti svoje predstave o tem, kaj se dogaja, in pogledati na svoj položaj sveže, na novo. S tem se vrnemo v sedanji trenutek, ki je oster in tenak kot rezilo britve.

To zmeraj pomeni rahel pretres, ki nas prebudi. Ti drobni trenutki prebujanja utripljejo od negotovosti.

Takrat je ne vem najbolj poštena izjava o nadaljnjem ravnanju, ki jo sploh lahko damo. Za nekatere je priznanje, da ne veso, znamenje šibkosti. Za bojevnika srca, ki spoštuje veliko neznanko, ki ga obdaja z vseh strani, pa je priznanje resnice, da ne ve, hladna sapica. Razpodi oblake zaposlenega uma, da naredi prostor svežemu in natančnemu odgovoru na trenutno dogajanje.

Z urjenjem začetniškega uma nenehno osvežujemo zaznavanje.

Če se spoprimemo z dogajanjem in ga ne razlagamo s starimi zgodbami in prepričanji, povabimo svojo širšo pamet, naj nas vodi. Taki trenutki kot so jutranje prebujenje, ki nenadoma za hip ne vemo, kdo smo in kaj počnemo tu. To je tako nenadno in osupljivo, da jih brž pometemo stran. Zgodi se, da onemimo v paniki ali pa se poženemo za kako znano zgodbo ali navado, ki nam zagotovi, da smo še zmeraj ista stara oseba, za katero smo se zmeraj imeli.

Vendar so taki trenutki lahko tudi zdrav, poživljajoč opomin, da imamo sleherni dan novo življenjsko priložnost. Resnica je, da nikoli ne moremo popolnoma vedeti, kako smo, od kod prihajamo in kam smo konec koncev namenjeni. Če si to priznamo, ostanemo pošteni in budni. To nam omogoča, da se razvijemo v nove smeri.

Preberite tudi HREPENITE PO STRASTNI LJUBEZNI? in ZNAMENJA ZODIAKA, KI PO SLABI IZKUŠNJI NE ZAUPAJO VEČ