Vsi kdaj naredimo kakšno napako, nihče ni popoln
Predviden čas branja: 4 minute
Nihče ni popoln, zato tudi naša dejanja nikoli niso popolna. Vsi včasih naredimo kakšno napako, tudi ko se odločimo za življenjsko skupnost z določeno osebo. Slehernemu se lahko zgodi, da stopi v zakon, ki se bo nekoč znašel v težavah. Čeprav je bil pri odločitvi za poroko prepričan, da bo njegov zakon idealen, ni rečeno, da se lepega dne ne bo začel krhati. Nikoli namreč ne moremo vnaprej vedeti, kako bomo doživljali partnerja šele čez nekaj časa, in on nas.
Ne moremo vedeti, kako se bomo obnašali v nepričakovanih zakonskih okoliščinah.
Nihče ne more jamčiti ne zase, ne za partnerja, da ne bo ob določeni priložnosti ravnal v škodo sožitja, da se ne bodo pojavili nesporazumi, ki sta jih pri odločitvi za skupno življenje imela za nemogoče. Ni zakona, v katerem ne obstaja možnost, da ne bi zakonca nekoč postala nezadovoljna drug z drugim, se začela prepirati in si zastavljati vprašanje, kako naj bi še naprej živela skupaj. To je trenutek v poteku zakona, ki ga imamo za zakonsko krizo.
Gre za bolezen zakona, ki se kaže tako kot vsaka bolezen z določenimi znamenji.
Če je zakonska kriza bolezen razmerja med partnerjema, velja to pravilo tudi zanjo. Čustveno zrel človek je zmeraj pripravljen pogledati resnici v oči, ne glede na to, na kaj se zanaša. Zato tudi ne bo mižal pred znamenji zakonske krize, če je njegov zakon zbolel. Ta znamenja so različna, vendar jih vedno lahko opazimo, če smo pripravljeni biti iskreni do sebe. Zakon je nedvomno zbolele, če sta partnerja vedno bolj nezadovoljna z njim, če sta čustveno napeta, ko sta skupaj, ali se izogibata drug drugega, če sta pa skupaj, se dolgočasita, se nimata kaj pogovarjati, ali se kmalu začneta prepirati.
Očitno znamenje zakonske krize je vse večja nezaupljivost med partnerjema, pa tudi napadalnost, ki se izraža z besedami, ali celo z udarci.
V bolnem zakonu sta partnerja pogosto drug drugemu nezvesta, odtujujeta se tudi spolno, ali pa postane njuno spolno življenje neusklajeno. Vse to so jasna opozorila, da so čustvene vezi med zakoncema začela pokati. Če se oba pravočasno potrudita in jih znova utrdita, je možno, da njuno zakonsko razmerje ozdravi. Če pa nočeta spregledati, da je njun zakon zbolel, in dovolita, da bolezen napreduje, kar se bo vsekakor zgodilo, če ne bosta pravočasno ustavila njenega razvoja se bosta počasi tako odtujila drug drugemu, da se ne bosta več mogla zbližati.
Cilj lahko dosežeta le z dobrohotnim pogovorom.
V takšnem pogovoru je treba partnerju jasno pokazati, da nam je do njega kljub nesporazumom in prepirom, da smo pripravljeni nadaljevati življenje z njim, seveda pod pogojem, da se bosta oba potrudila odstraniti iz sožitja vse, kar ga je skalilo. V pogovoru partnerju jasno povejte vse, kar vas moti v njegovem ravnanju z vami, hkrati pa mu dovolite, da tudi on odkrito pove vse, kar vam očita. Najpomembneje je spregledati tisto, česar ne vlagamo v zakonsko življenje, je pa pogoj, da bo srečno. Potem se je treba vprašati, ali smo pripravljeni spremeniti svoje ravnanje v sožitju s partnerjem tako, da bo bolj zadovoljen z nami. Pri tem nam ne sme biti cilj obdržati le zakon, torej udobje, ki nam ga zagotavlja, pa tudi ne premoženje, ki bi ga morali razdeliti s partnerjem, če bi se ločili.