Čim prej se začnete učiti iz preteklih izkušenj
Predviden čas branja: 3 minute
Pri preteklosti je najlepše dvoje; Prvič, vedno nas želi naučiti življenjskih resnic. In drugič, preteklost je minila, vendar ni dokončna. To pomeni, da določamo, kako jo bomo dojemali. Mi določamo, da nas težke življenjske situacije ali ne najbolj posrečene odločitve, ki smo jih v življenju sprejeli, ne bodo pokončale. Mi odločamo odnos do njih. Do preteklosti bomo imeli moder odnos, če ugotovimo, da smo v danem trenutku ravnali najbolje, kot smo mogli, in ker smo tako ravnali, smo tako tudi morali ravnati. Mogoče se nam ni najbolje posrečilo, vendar vedno obstaja izhod. Vedno. Naš odziv na kakšen dogodek je veliko pomembnejši od njegove vsebine.
Z doživljanjem kakšne izkušnje ji določimo vlogo, ki jo bo igrala v našem življenju.
Neki dogodek lahko sprejmemo kot priložnost za rast ali kot poraz. Vse je odvisno od nas, celo v zelo bolečih situacijah. Bolečina je nujna in bolelo nas bo, dokler se ne bomo zavedali, da imamo sicer božansko srce, vendar je trpljenje nujni del življenja. Ni treba, da trpimo zaradi bolečine, ki jo doživljamo. V resnici je ključen naš odziv na dogodke.
Ko začnemo odkrivati sebe, moramo življenje spraviti v neke okvirje.
Vse stvari iz preteklosti moramo znova opredeliti tako, da nanje pogledamo skozi objektiv napredka. Potem dogodki niso taki, kot so se nam takrat zdeli. Če gledamo skozi ljubezen v širokem planu, je življenje čast in vse boleče izkušnje so priložnost, da izvemo, kje smo šibki, kaj se iz tega lahko naučimo in kako se lahko še bolj približamo sebi.
Napake si najlažje oprostite, če jih več ne ponavljate, toda ponavljati jih ne morete nehati, dokler se zaradi njih tolčete po glavi.
Ta krog lahko prekinete, kadarkoli želite. Ali se zaradi napak nehajte tolči po glavi ali pa jih nehajte delati. Kar vam je ljubše. Eno ali drugo bo zadoščalo, da prerežete nesmiselni začarani krog. Vsi imate škarje. Te škarje se imenujejo hvaležnost. Zahvaljujemo se, ker vemo, da se lahko učimo tudi iz bolečih situacij in da imajo te situacije neki smisel za našo dušo. Težko jih sprejmemo, ker bolijo, vendar imajo prav tako smisel za našo notranjost. Boleče izkušnje sprejmite kot priložnost za učenje. V resnici nimate česa zameriti. Ne sebi ne tistim, ki so vas prizadeli.
Vse, kar ste preživeli, ste morali preživeti. To ne pomeni, da bi morali biti ravnodušni do bolečine drugih, saj je sočutje človeško in plemenito. To samo pomeni, da se morate iz tega nekaj naučiti, ne da se s tem mučite. Vsakdo od nas ima svoj kamen, ob katerega se rad spotika, naj bo to nepriznavanje nekoga drugačnega, nepotrpežljivost, nestrpnost. Če bomo enkrat za vselej odstranili ta kamen spotike in se iz svojih spodrsljajev česa naučili, se nam ne bo treba nenehno vračati k situacijam, v katerih smo bili nestrpni do nekoga, ki je potreboval pomoč.