Moški so bitja, ki se, ko jih soočimo z realnostjo pogosto ustrašijo
Predviden čas branja 4 minute
Na odločitev ženske o tem, kaj bo storila, po navadi vpliva tudi odnos partnerja po soočenju. Nekateri moški jasno povedo, da jim vsega skupaj ni niti malo mar, drugi pa si na vse načine prizadevajo pokazati, kako zelo jim je žal. Če partner zatrdi, da mu ni mar, če se vašim besedam le smeje, če se razjezi in vam jasno pove, da je njegovo početje njegova stvar, če vam zabrusi, da lahko greste, če vam ni všeč tak, kakršen je, boste odločitev seveda laže sprejeli. Res bi morali oditi. Pa kljub temu morebiti ne boste, saj hočete zaradi kakšnih drugih razlogov vztrajati ter prenašati njegovo naduto in uničujoče vedenje.
Toda vsaj to, kaj bi bilo treba storiti je jasno.
Življenje v uničujočih okoliščinah sicer ni prav prijazno in blagodejno, je pa za vaše duševno zdravje seveda veliko bolje, če veste, da bi sicer morali oditi, pa ste se zavestno odločili ostati, kot pa, da bi se ves čas spraševali in kolebali, ali naj ostanete ali naj ga zapustite. Odziv, ki ga je laže prenesti, čeprav se z njim ni vedno tudi laže spoprijeti, pa se začne z oprosti. Moški, ki se pokesajo, ko jih ženska sooči z njihovo nezvestobo ali z njihovim nesprejemljivim vedenjem, so treh vrst.
Najprej imamo tiste, ki pravijo, da jim je žal, in se potem tudi vedejo tako, da je videti, da se res kesajo.
Zdi se, da jim je res mar za to, kolikšno bolečino so prizadejali partnerici. Priznavajo, da morajo spremeniti svoje vedenje in svoja stališča, dokaz njihove osredotočenosti samo nase, njihove zavarovanosti in zagledani vase, ter se bolj posvečati drugim, bolj skrbeti za dobrobit partnerice in otrok. Če mislijo resno in se želijo zares spremeniti, lahko poiščejo pomoč, potem pa vztrajajo do dosego rezultatov. Ženska, ki vidi, da si partner resnično prizadeva spremeniti se, da mu za razvijanje nove zrelosti ni žal ne časa ne napora, se verjetno ne bo zelo težko odločila ostati v razmerju.
Obstajajo pa tudi moški, ki sicer zatrjujejo, da jim je žal, in obljubljajo vse mogoče, je pa njihovo kesanje kratke sape, dolgo le kak teden. Ob soočanju se res zdi, da jim ni vseeno, kaj občuti njihova partnerica, toda prepričani so, da bo en njihov oprosti dovolj za nadaljevanje po starem. Ker pa potem seveda ni tako, postanejo nestrpni in včasih se tudi razjezijo.
V takih okoliščinah pa se ženska veliko teže odloči.
Ker ve, da se bo partner verjetno vrnil k staremu vedenju, se sprašuje, ali res želi nadaljevati razmerje, v katerem se vrti v vedno istem začaranem krogu naduto vedenje oziroma nezvestoba, soočenje, kesanje, pridnost, nato pa spet naduto vedenje, nezvestoba, soočanje, kesanje pridnost in tako naprej…In končno so tudi moški, ki pravijo, da jim je žal in storijo vse, kar le morejo, da bi svoje kesanje tudi pokazali, vendar hkrati tudi jasno povejo, da spremembe svojega vedenja ne morejo obljubiti, ker to pač ni pod njihovim nadzorom.
Ti moški hočejo celo sami verjeti, da se tako vedejo le zato, ker si ne morejo pomagati, in hočejo, da to verjame tudi njegova partnerica. Trudijo menda se, ampak ob tem jim lahko še nič kolikokrat spodleti, ker oni za to pač niso odgovorni. K takšnemu ravnanju jih prisili neka skrivnostna sila.