Vedno se bo našel nekdo, ki mu gre slabše in nekdo, ki mu gre boljše
Estimated reading time: 4 minute
Nešteto ljudem je huje. Bodite hvaležni za to, kar imate. Vselej se najdejo taki, ki jim gre slabše, in taki, ki jim gre bolje kot vam. Dojeti, da je nekomu huje, vam lahko pomaga postaviti stvari na pravo mesto, vendar ne bo ublažilo vaše bolečine. Nič ni narobe s tem, da potarnate nad nečim, čeprav ste za to hvaležni. Ko ste žalostni se tolažite z novimi oblekami in zanikate, kako se v resnici počutite. Vedno se najde nov nakup, dogodek ali potovanje, da prekrijete in kompenzirate sleherno negativno občutje.
Naučili ste se, da ste lahko žalostni samo s presneto dobrim razlogom.
Tisti, ki v življenju niste prikrajšani, do žalosti nimate pravice. Vselej se najde kdo, ki mu je bilo slabše postlano, in to je vaša vstopnica za zanikanje brez konca. Postalo vam je jasno, da so čustva bodisi dobra ali slaba. Naj se vam v življenju zgodi karkoli, si nadenite nasmeh in opravite svojo nalogo. Če vas je kdo prizadel in ste se hoteli pogovoriti o tem, ste bili ožigosani za negativnega. Vse dokler so drugi verjeli, da ste srečni, ste tudi bili srečni.
Spoznali ste, da resnični cilj ni najti sreče, temveč samo vzbujati tak videz.
Premnogi se ujamejo v to past. Na družbenih omrežjih razglašate svojo srečo in šele na to pomislite, kako vam je v resnici. Ko nas vprašajo, kako smo, s prisiljenim nasmeškom lažemo. Krasno. Pretvarjamo se, ker mislimo, da se moramo. Groza nas je, da bi bili iskreni. Bom ljudi odgnal? Bodo zmogli sprejeti, kako se resnično počutite? Raje ne tvegate, kajne?
Kako s toksično pozitivnostjo spodkopavamo sami sebe? Toksična pozitivnost nas zaplete v igro pretvarjanja, dokler preprosto ne zmoremo več. Vceplja nam misel, da ne smemo biti žalostni, če je le še kje kdo, ki mu je huje kot nam. Če imamo kaj, za kar smo lahko hvaležni, mora hvaležnost postati naše edino čustvo.
Dopoveduje nam, da bi morali biti srečni in že zdavnaj pustiti za sabo to, kar nas tare.
Zaradi tega se začnemo skrivati za plastmi hlinjenja veselja, izločeni in sami. Toksična pozitivnost v nas prebudi občutke sramu, nezadostnosti in osamljenosti. Morda je plod dobrih namenov, a nam zagotovo ne koristi. S toksično pozitivnostjo se spodkopavamo, ko si prigovarjamo naslednje: To bi morali že preboleti. Moral bi biti srečen. Hvaležni ste lahko za ogromno reči. Drugim je še huje. Ne bi se smeli tako počutiti. Zelo polno življenje imate.
Drugi bi bili še veseli, če bi imeli moje vaše težave. Sploh vam ni tako hudo.
Toksična pozitivnost nam pravi, da so naša čustva neprimerna in si jih ne bi smeli dovoliti. Od nas zahteva, da imamo za stisko dobre razloge. Ko smo prepričani, da so določena čustva dovoljena in druga ne, je nemogoče, da nas ne bi bilo sram, ko se naša tehtnica občutkov prevesi proti negativnemu polu. To je razlog, da skušamo potlačiti in prikriti čustva z nakupovanjem, hrano, alkoholom, družbenimi omrežji in vsem drugim, kar nam pride pod roko, da bi le otopeli.
Čim prej se hočemo otresti sleherne bolečine, da bi ubežali občutku sramu, ker smo jo sploh začutili. To, da se obsojamo, ker doživljamo normalen, biološko pogojen odziv na dražljaj, nas ne bo pripeljalo daleč. Samo še bolj se bomo oštevali, se pretvarjali in odmikali od družbe. Kadar s toksično pozitivnostjo dušimo čustva, zadušimo tudi radovednost in željo, da bi raziskali svoj čustveni svet.
Preberite tudi JUŽNI VOZEL, KI RAZKRIVA PRETEKLA ŽIVLJENJA in ASTROLOGIJA: NAJBOLJŠI ČAS ZA POMEMBNE ŽIVLJENJSKE ODLOČITVE