Valentinovo, praznik ki dovoli ljubezni da se vsaj za trenutek razbohoti
Predviden čas branja: 6 minut
Vsak praznik prebudi v nas določena pričakovanja. Od Valentinovega nekje v srcu pričakujemo nasmeh, prijaznost, ljubečo energijo in pozornost ljubljenih oseb in seveda tudi kakšno darilo. Vpliv okolja in medijev nas včasih zavede, da pozabimo, da ni pomembna vrednost razkošnih daril, vrhunskih parfumov, prestižnega nakita, temveč ljubeča pozornost, podarjen en sam cvet, prežet z ljubeznijo in toplino, morda romantičen večer v soju dišečih sveč, ali pa samo topel, iskren objem z iskricami v očeh. Spoznajte, da vam lahko oči močneje žarijo od čutenja sreče prijetnega občutka biti ljubljen, kot od hladnega leska bleščečega diamanta.
Na ta način praznik romantike izgublja svoj prvotni pomen in se pretvarja v komercialni praznik.
Nekateri tudi žal obdarijo svoje partnerje z izstopajoče dragimi darili zaradi kakršnekoli slabe vesti, neiskrenosti med letom ali celo varanja. Ko nas spletno in medijsko oglaševanje bombardira z valentinovimi darili, nezavedno pri nas sproži pričakovanja in hkrati razočaranja, če nismo bogato obdarovani in se zato lahko počutimo prikrajšane za pozornost, ter nam posledično pade naša lastna vrednost, da si ne zaslužimo dragocenega darila.
Valentinovo, ki ga slavimo 14. februarja, je tradicionalen dan svetega Valentina, katera je zavita v mistično skrivnost treh Valentinov, ki so bili vsi svetniki in hkrati po opisanih zgodbah kruto mučeni. O njem je ohranjenih več različnih zgodb, ki opisujejo kako je sveti Valentin postal skozi mučenje svetnik Že dolgo se mesec februar praznuje kot romantični praznik zaljubljencev in izvira iz starorimske, ter krščanske tradicije.
Nekateri zapisi opisujejo, da se po poganskih kristjanih iz leta 270 našega štetja valentinovo praznuje sredi februarja v spomin na obletnico Valentinove smrti in dneva pokopa.
Ta praznik bi tudi naj izviral iz rimskega praznika Lupercalia, ki se je praznoval v sredini februarja. V počastitev praznika so prirejali festival, ki je prebudil prihod pomladi, ter plodnosti in združevanju žensk z moškimi na loteriji. To obdobje je imelo tudi kruto, temno stran, saj so v te namene žrtvovali živali, nato pa z njihovimi kožami bičali ženske, kar bi jih naj naredilo plodne. Ženske so celo temu verjele in sprejemale ta poganski obred.
Ob koncu 5. stoletja je papež Gelazij prepovedal praznik svetega Valentina, saj je smatral, da je to nekrščansko in da so ti poganski obredi nedopustni.
Z ljubeznijo se je ta dan poistovetil mnogo kasneje, saj so v srednjem veku verjeli, da je 14. februar dan, ko se ptički pričnejo »snubiti in ženiti«. To je pripeljalo do pobude, da se ta dan opredeli kot dan romantike, kar je prvi zapisal angleški pesnik Geoffrey Chaucer. Tudi William Shakespeare je z svojimi deli oplemenitil valentinovo z nežno romantiko, kar je navdušilo celotno Veliko Britanijo in Evropo. Že v srednjem veku so oboževali izrečena valentinova voščila, po letu 1400 pa so ta voščila že bila pisno izražena. Najstarejše voščilo, napisano v obliki pesmi vojvoda Charlesa Orleanskega je bilo posvečeno njegovi ženi, ko je bil ujet in zaprt v londonski stolp. Rokopis tega voščila je še danes v londonski knjižnici.
Lik Kupida, ki se uporablja na valentinovih voščilnicah je običajno upodobljen kot goli kerub, ki v nič hudega sluteče zaljubljence izstreljuje puščice, čeprav ima rimski bog Kupid svoj izvor v grški mitologiji kot grški bog ljubezni Eros.
Tudi o njegovem rojstvu se zgodbe razlikujejo. Nekako najbolj nam je prepoznaven kot sin boginje Afrodite in Zevsa, ki bi bil v prvoti Erosov oče in hkrati dedek. Grški pesniki so Erosa opisovali kot prikupnega, zapeljivega nesmrtnika, ki se je poigraval z čustvi ljudi, ter bogov v katerih je z zlatimi puščicami spodbujal ljubezen, ter z svinčenimi zasadil odbijajoče obnašanje. Kasneje, v helenističnem času pa so njegovo podobo spremenili v hudomušnega in debelušnega otročka, ki je pristal na valentinovih voščilnicah. Prijatelji v vseh stanovih so si do sredine 18. stoletja podarjali na ta dan res drobne pozornosti in ročno napisana voščila.
Okrog leta 1900 pa so se že pojavile tiskane voščilnice z čustveno vsebino, saj je bilo neposredno izražanje romantičnih čustev neprimerno in odsvetovano.
Ester A. Howland, znana kot »Mati Valentina« v Ameriki, je prva pričela v 40. letih 19. stoletja prodajati Valentinove skomercializirano dovršene kreacije z pravo čipko in živahnimi slikami. Prvotno so valentinovo kot praznik romance uvedli viktorijanci, smo ga pa lahko zasledili tudi v starodavnem Rimu. Danes praznujemo in si ustvarjamo podobo valentinovega podobno raznoliko kot nekoč, vendar brez temnih senc in mučeništva. Na ta dan je ženski v ZDA dovoljeno zaprositi moškega za poroko, tam valentinovo spoštujejo in slavijo tudi med prijatelji, pri nas še vedno večina priznava ta praznik samo med zaljubljenci.
Ne pozabimo, da valentinovo ni samo zaljubljen pogled in objem partnerja, je tudi radost razveseliti prijatelja, izvabiti nasmeh žalostnemu in osamljenemu, osrečiti otroka, ustvarjati z njim voščilnice, peči piškote v obliki srčkov, prijazna beseda sosedu, pridržanje vrat nepoznanemu in še mnogo več.
Pri srcu nam postane toplo že ob nesimetrično narisanem srčku na otroški risbi, ki je ustvarjena z nedolžno, ljubečo otroško domišljijo in čisto energijo.
Vsi se zavedamo, da bi bilo čudovito čutiti čar nežnega, romantičnega valentinovega vzdušja z ljubečim pridihom prav vsako prebujajoče jutro, pa vendar temu ni tako. A res ne zmoremo v svojem okolju poskrbeti s svojo toplino, prijaznostjo, iskrenostjo, hvaležnostjo, strpnostjo, z več nasmehi pričarati drobne stvari, trenutke miru in ljubeznivosti v ljubeče povezave nežnosti?
Poskusimo vsaj občasno prenesti in ujeti trenutke prijaznosti, ki nas bodo popeljali kljub obilici dela, stresov, ter skrbi, v svetlejši, prijetnejši dan. Kakršnokoli podobo ali pričakovanje valentinovega dne nosite v srcu, naj vam bo ta dan res prijeten in poseben z utrinkom sreče.
Najbolj se veselijo Valentinovega ribe, raki in biki.
Pripravila T.C.