Strah pred zapuščenostjo in past dokazovanja: zakaj si ljubezni ni treba zaslužiti?
Estimated reading time: 4 minute
Eden naših prvih strahov je strah pred zapuščenostjo. Zato se že od malega naučimo pridobivati pozornost, naklonjenost in odobravanje. Odkrijemo, kaj moramo početi in kakšni moramo postati zato, da bodo naše potrebe zadovoljene. Težava ni v tem, da to počnemo, temveč to, da pri tem vztrajamo. Prepričani smo, da moramo vztrajati zato, da bomo ljubljeni. Zelo nevarno je polagati svoje življenje v tuje roke. V otroštvu sprejmemo najrazličnejša sporočila izrecna in neizrečena, ki nam krojijo prepričanja o tem, kako pomembni smo in koliko smo vredni.
Ta sporočila pa prenesemo v odrasla leta.
Tudi če nismo doživeli očitne travme, zaradi katere bi se morali boriti za ljubezen ali pozornost, se nas večina nedvomno spomni trenutkov, ko smo želeli nekoga obvarovati ali smo si s svojim vedenjem skušali pridobiti odobravanje drugih. Mogoče smo se sčasoma prepričali, da smo ljubljeni zaradi svojih dosežkov, zaradi vloge, ki jo imamo v družini, ali zato, ker skrbimo za druge. Veliko družin spodbuja otroke, da se bodo v življenju dobro znašli, toda ob tem ustvarjajo kulturo dosežkov; to, kar otrok je, se pomeša s tem, kar počne.
Otrok se nauči, da ga ne cenijo kot takega, temveč samo, če nekaj doseže in se primerno vede.
Otroci so stalno pod pritiskom, ker morajo imeti dobre ocene, biti izvrstni športniki ali glasbeniki, uspešno opravljati sprejemne izpite, pridobiti diplomo na univerzi, ki jih bo pripeljala do dobro plačane službe na področju z močno konkurenco. Ampak če si ljubezen zaslužimo z dobrimi spričevali ali oliko, to sploh ni ljubezen.
To je manipulacija. Ko dajemo toliko poudarka na dosežke, otroci ne doživijo brezpogojne ljubezni, tega da so ljubljeni ne glede na okoliščine; da so lahko to, kar so, da ni nič narobe, če delajo napake, da se vsi ves čas učimo in spreminjamo, in da je takšno učenje lahko navdušujoče in prijetno. Ni dobro živeti v senci lastnega uspeha in čutiti breme potrebe po tem, da se povzpnemo do določene stopnje zato, da bomo vredni ljubezni.
Obenem pa so odlike in veščine naših prednikov tudi del nas samih.
So naša dediščina. In so tudi naša nagrada. Svojih otrok ne počastimo z ustvarjanjem kulture samo poveličevanja oziroma pretirane skromnosti, preseganja oziroma neizpolnjevanja lastnih sposobnosti, temveč s kulturo veselja do uspešnosti. Veselja do prizadevnosti, veselja ob razvijanju lastnih darov. Pa ne zato, ker smo v to primorani. Preprosto zato, ker lahko. Ker nam je bil dan dar življenja. Življenje včasih zahteva, da se prepustimo toku.
Včasih je prav, da damo prednost potrebam drugih in prilagodimo svoje načrte.
Seveda želimo narediti vse, kar lahko, da podpremo svoje bližnje, da smo občutljivi na njihove potrebe in želje, da sodelujemo kot ekipa in smo soodvisni. Ampak velikodušnost izgubi svoj pravi namen, če se kronično razdajamo na račun samih sebe. Če naša dobrohotnost naredi iz nas mučenike in podžiga zamero.
Ljubezen pomeni, da se moramo imeti radi, da si prizadevamo biti velikodušni in sočutni tako do drugih kot do sebe.
Druga beseda za ljubezen je tudi čas. Čeprav je naša notranja moč neskončna, sta naš čas in energija omejena. Lahko nam jo lahko tudi zmanjka. Ko smo svobodni, prevzamemo odgovornost za to, da smo to, kar smo v resnici.
Prepoznamo mehanizme in vedenjske vzorce, ki smo jih v preteklosti prevzeli za izpolnjevanje svojih potreb. Ponovno sestavimo dele sebe, ki smo se jim morali nekoč odpovedati, in izterjamo celovito osebo, kakršna dotlej nismo smeli biti. In prekinemo navado samo zanemarjanja. Zapomnite si, da ima vsak nekaj, česar nima nihče drug. Vsak od nas ima sebe. Za vse življenje.
Preberite tudi HOROSKOP: NAJBOLJ SKROMNA IN PRILAGODLJIVA ZNAMENJA in PARTNERSKI ODNOS: NASPROTJE ALI PODOBNOST?