Kako se sprijazniti s sabo brez pritoževanja?
Predviden čas branja 4 minute
Ljubezen do samega sebe pomeni, da se sprejmete kot vredno osebo, ker se sami tako odločite. Sprejetje pa pomeni tudi odsotnost pritoževanja. Ljudje, ki so polno aktivni, se nikoli ne pritožujejo. Sreča pomeni, da se ne pritožujete zaradi stvari, ki jih ne morete spremeniti. Pritoževanje je zatočišče tistim, ki nimajo nobenega samozaupanja. Če drugim govorite o stvareh, ki jih na sebi ne marate, s tem lahko vzdržujete nezadovoljstvo, skoraj vedno ste namreč nemočni, tako da lahko vaše pritožbe samo zanikajo, vi pa jim potem ne verjamete. Tako kot nič ne dosežete, če se drugim pritožujete, tudi ne pomaga, če drugim dovolite, da vas zlorabljajo in na vas stresejo ves koš samopomilovanja in bede.
Pritoževanje je največja možna neumnost.
To je čas, ki ga lahko lahkomiselno zapravite, čas, ki bi ga lahko bolje uporabili za dejavnosti ki povečujejo ljubezen do sebe. Včasih kritiziramo le pritoževanje tistim, ki vam ne morejo prav nič pomagati, ampak morajo le prenašati vaše godrnjanje. Če namreč zares delate na ljubezni do sebe in ste doživeli kakršnokoli bolečino ali neprijetnost, boste hoteli to raje razčistiti sami s sabo namesto da bi se naslonili na koga drugega in zahtevali, da vam pomaga nositi breme.
Pritoževanje zaradi sebe je povsem nekoristno, povrhu pa vas še odvrača od tega, da bi živeli.
Spodbuja samopomilovanje in hromi vaša prizadevanja, da bi dajali in sprejemali ljubezen. Poleg tega zmanjšuje vaše možnosti za boljše ljubezenske zveze in bolj intenzivne družabne stike. Čeprav s pritoževanjem morda vzbudite pozornost, pa vas drugi opazijo v taki luči, ki bo gotovo metala senco na vašo srečo.
Če se hočete sprejemati brez pritoževanja, morate razumeti tako ljubezen do sebe kot proces pritoževanja; to dvoje se med seboj izključuje. Če se imate zares radi, nikakor ne morete več upravičiti tega, da se pritožujete drugim, čeprav vam ne morejo pomagati. In če pri sebi in drugih opazite stvari, ki vas motijo, se ne pritožujte, ampak se raje aktivno lotite potrebnih popravkov.
Morda se vam zdi, da vse to govorjenje o ljubezni do sebe vodi v obliko odbijajočega vedenja, ki je blizu egomanije.
Nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Ljubezen do sebe ni prav nič podobna obnašanju, za katero je značilno, da vsakomur pripovedujete, kako ste čudoviti. To ni ljubezen do sebe, ampak prej poskus, da bi s trkanjem po prsih vzbudili pozornost in odobravanje drugih. To je prav tako nevrotično kot obnašanje posameznika, ki je poln prezira do sebe. Bahavo vedenje motivirajo drugi, saj si posameznik vrednoti na podlagi tega, kako ga vidijo drugi. Če se ne bi, ne bi čutil potrebe, da jih prepriča.
Toda drugih ni treba prepričevati. Dovolj je že, če se vi sprijaznite s sabo.
To pa nima nobene zveze z mnenjem drugih. Zakaj bi se sploh odločili, da boste ljubili samega sebe? V čem je korist? Če boste spoznali, zakaj se obnašate samouničevalno, boste dojeli tudi, kaj bi morali storiti, da bi postali učinkovita oseba. Vsako vedenje je z nečim pogojeno in če hočete zavreči samouničevalno vedenje, potem morate dodobra razumeti lastne motive. Ko boste enkrat razumeli, zakaj ste razvili sovraštvo do sebe in sistem za vzdrževanje tega čustva, se lahko začnete boriti proti tovrstnemu vedenju. Če sami sebe ne boste razumeli, se bodo stara dejanja spet ponovila.