Jeza je čustvo, ki ima več plasti
Predviden čas branja: 4 minute
Od vseh zapletenih in močnih čustev najbolj napačno razumemo jezo. Ljubezen pojmujemo kot lepo in navdihujočo, jeza pa velja za grdo in ponižujočo. Jezo povezujemo s slabo stranjo človeške narave, ki je temna, zlovešča in grozljiva; stranjo, ki je raje ne bi videli ali o njej govorili. Zapremo jo, se pretvarjamo, da je ne opazimo, jo potiskamo vstran ter potlačimo. Jezo poskušamo čimbolj krotiti in k temu spodbujajo tudi druge. To počnemo zato, ker svoje jeze ne priznavamo in ne razumemo. Zavoljo tega ostaja jeza za večino ljudi čustvo, ki ga najtežje obvladujejo. Obstaja globlja plast jeze, ki je močan vir energije, in vrhnja plast, plast preteklosti, ki pomeni naše bolečine in razočaranja.
Dejstvo, da poskušate najti izhod iz še tako težke situacije, pove, da v vas deluje globlja plast.
Brez nje bi se preprosto vdali. Tako pa zaradi nje čutite željo po preživetju, želite napredovati, se razvijati, spremeniti, premagati težave, odkrivati, uspeti. Gorivo, ki to poganja, je globoka, temeljna energija, ki vas žene naprej. Dodatna težava je, če se znajdemo v labirintu, brez perspektive, saj so zidovi vse, kar vidimo okoli sebe. Velikokrat čutimo, da smo blokirani, da smo obtičali sami. Med temi zidovi srečamo vir druge plasti energije. Naše dejansko občutje jeznih čustev te vrste lahko uvrstimo v dve veliki skupini.
Ena občutja izvirajo iz želje, da bi zrušili zidove, druga pokažejo obup ob občutku, da zidov ne moremo premikati.
Počutimo se polni moči ali brez nje. Nagibamo se enkrat v eno, drugič v drugo smer in občutimo željo, da bi tolkli po teh zidovih, ne glede na tokaj pomenijo v našem življenju. Lahko jih vidimo kot družbo, starše, svoje otroke, kogarkoli lahko vidimo kot tistega, ki zadržuje naše premikanje, ki zavira naš razvoj, nam preprečuje, da bi počeli, kar si želimo, nas združuje, nam omejuje svobodo.
Večina med nami izmenjuje svoje obnašanje med dvema skrajnostma napadalnostjo in pasivnostjo. Ne glede na to, kako se obnašamo, smo neučinkoviti. Največja težava je, ker izvirajo nekatere vrste napadalnega obnašanja iz temeljne jeze. Del stresa nam omogoča, da napredujemo motivira nas, da spremenimo svoje življenje in tega ne bi radi izgubili. Vendar se lahko poveže z željo, da bi izbruhnili, komu očitali krivdo in z željo po maščevanju. Zato v strahu pred nasiljem vse skupaj potlačimo.
H kakšnemu obnašanju se zatekamo, kadar iz kateregakoli razloga ne moremo neposredno izraziti svoje jeze, RAZDIRALCI, ZNIŽEVALCI, PODPIHOVALCI, TISTI, KI VSE POKVARIJO.
Da bi bile stvari še hujše, se običajno smehljamo, ker smehljaj privre zaradi živčnosti in želje po spravi. Zaradi dvojnega sporočila so vsi zmedeni. Če hočete biti prepričljivo jezni, se morate zavedati svojega nasmeška. Šele takrat, ko vaš glas in telo podpirata vaše izjave, je vaše sporočilo jasno in nedvoumno. Mogoče boste morali vaditi povzdigniti glas. Moč in prepričanje ne vključujeta sarkazma ob tem morate biti previdni.
Najmanjši namig prezira ali posmeha bo uničil odločen predznak vašega izražanja. Ko zaidete v sovražnost, postane izražanje napadalno in ni več odločno. Doseganje pravega tona ima veliko opraviti s sproščenostjo. Ob soočanju nas pogosto hromi strah. Če hočemo pomiriti jezo, moramo temu nameniti pozornost in obvladati določene veščine, toda najbolj pomembno je, da znate obvladati svoja jezna čustva. Ko boste mirili jezne situacije, boste zato spontano bolj sproščeni in bolj samozavestni, saj vas ne bo strah. Vedeli boste, da znate sproščati svojo jezo.