Kakšna je vaša vloga v odnosu? Zaznavate enakopravnost?
Predviden čas branja: 4 minute
Oseba, ki drugega ljubi bolj kot sebe, bo vedno sprejemala odločitve, ki so v prid ljubljenemu, celo takrat, ko so lahko v škodo samemu sebi. Po drugi strani pa bo oseba, ki veliko bolj kot drugega ljubi sebe, vedno zastopala svoje interese na škodo ljubljenega. Iz teh resnic o skrajnostih v odnosu ljubezni so mnogi prišli do sklepa, da je ljubezen do drugega slabost, ki jo mora posameznik preseči. Monotono razmišljanje ustvari iluzijo, da ljubezen do drugega vodi v odvisnost, medtem ko odmik od ljubezni do drugega pomeni pot v svobodo.
Razmišljanje o ljubezni v medsebojno izključujočih se terminih odvisnosti in svobode, je napačna pot sklepanja.
Dialektični način razmišljanja nam omogoča dojeti, da je vsaka ljubezen odmik od nekih svobod, vendar prav tako uresničitev drugih svobod; svobode, da se izbere ljubezen. Absolutna svoboda v ljubezni je samo drugo ime za kronično občutje osamljenosti, ki ga lahko dobro razumemo ob srečanju z osebo, ki trpi zato, ker dvomi o svoji sposobnosti, da lahko ljubi nekoga drugega. Če zanemarimo ekstremne situacije absolutne ljubezni do drugega kot tudi absolutne ljubezni do sebe, moramo preveriti, kaj se dogaja v odnosu dveh oseb, ki se med seboj ljubita.
Tako ljubezen do sebe kot ljubezen do drugega se morata združiti prek določenih oblik vedenja.
Kaj se dogaja, kadar se ena oseba vede, kot da manj ljubi drugo osebo, kakor pa druga oseba ljubi njo. V takem odnosu ima vedno prednost tista oseba, ki kaže, da manj ljubi, ker nosi odgovornost za ohranjanje odnosa oseba, ki kaže, da ljubi več. Čim lažje je nekomu prekiniti določen odnos, tem svobodnejše je njegovo vedenje a samem odnosu. Mnogi se želijo za vsako ceno izogniti vlogi poraženca, izkoriščene strani v odnosu ljubezni. To ne pomeni nujno, da želijo sami biti stran, ki izkorišča, temveč želijo biti v odnosu, ki bo povsem enakopraven in v katerem se nobena stran ne bo čutila izkoriščeno.
Panika izkoriščenosti bo nastopila v vsaki situaciji, v kateri ima oseba vtis, da v odnos investira več od partnerja.
To je zanjo dokaz, da ona ljubi partnerja bolj, kot on njo. Pristajanje na to nepravičnost spremlja občutek manjvrednosti, zato oseba od partnerja zahteva, da poveča svoj angažma, kar pa vodi v prepir in morebiti v prekinitev odnosa. Osebi ne zadošča, da samo zmanjša svojo investicijo v odnos, ker to potem ni tisti odnos, ki se išče. Kadar ste negotovi o partnerjevi ljubezni, postane merilni inštrument, s katerim meri količino partnerjeve ljubezni, tako natančno zaradi panike o izkoriščenosti, da postane odnos niz prepirov in zahtev, da drugi spremeni svoje vedenje.
Ta zahteva po simetrični ljubezni zelo otežuje odnos, ker je potem stalno mučenje za partnerja, vodi v prihodnosti v prekinitev.
Strah pred izkoriščenostjo je povezan z dvomom, ali se bo odnos ljubezni res obdržal. V tem primeru partner, ki predvideva prekinitev odnosa, vnaprej prepreči, da bi se po prekinitvi čutil izkoriščeno. Krivda zaradi izkoriščanja drugega je drugi konec tega prepričanja, ker v vseh tistih situacijah, v katerih oseba ni sposobna simetrično vračati tistih investicij, ki jih partner vlaga vanjo ali v odnos, to doživlja kot svoje neupravičeno izkoriščanje partnerja.
Takšna partnerjeva investicija osebo obvezuje, iz nje dela dolžnico, tako da zahteva od partnerja, da zmanjša svoje investicije, da bi se sama počutila bolje. To gre lahko tako daleč, da oseba, ki zboli, zavrača vsako partnerjevo pomoč. Na tem primeru lahko vidimo, kako to prepričanje uničuje bližino, ki mora obstajati v vsakem odnosu resnične ljubezni.