Razpravljanje je lahko tudi koristno, saj prinaša razjasnitev
Predviden čas branja: 4 minute
Pogovor je komunikacija ali beleženje čustev in občutij, kar bi imenovali dialog. Druga vrsta komunikacije je beleženje misli, vrednot, skupno sprejemanje načrtov ali odločitev in pretežno intelektualne narave. To se imenuje razpravljanje. Med partnerjema v ljubezenskem razmerju mora priti do čustvene razjasnitve stvari, dialoga, preden lahko varno začneta posvetovanje razpravljanje glede načrtov, izbir in vrednosti. Podpomena, ki stoji za tem razločevanjem in prednostjo, ki jo dajemo dialogu, je, da za ta polom človeške ljubezni in komunikacije so vedno krivi čustveni problemi.
Dva, ki se ljubita lahko poglabljata svoje čustvo drug do drugega, četudi imata nasprotna mnenja domala o vseh področjih življenja.
Ta nasprotja intelektualna prepričanja ne postanejo ovira za ljubezen, vse dokler se ena ali obe strani ne čutita čustveno ogroženi. Bistvena potreba naše narave je najprej cenjenje sebe, samospoštovanje in veselje nad seboj. Lahko opustimo skoraj karkoli, ne moremo pa zapraviti samospoštovanja, ne da bi to globoko pretreslo vsega našega življenja. Večina med nami ima celo paleto čustev, posebno izrazov in čustev sovražnosti, pripravljenih, da v primeru ogroženosti samospoštovanja planejo na dan. Jeza se v odnosu ljubezni pojavi, ker se nekako čutimo ogrožene in prestrašene.
Naš občutek vrednosti, radost, da smo mi, mi in notranji vzrok, ki ga imamo za veselje nad seboj, so v nevarnosti.
Tako preprosto je to, in hkrati tako zapleteno. Poanta tega pa je, da medtem, ko naša čustva naraščajo in upadajo s temi strahovi, jezo in samoobrambnimi pobudami nismo zmožni, da bi odkrito, pošteno in ljubeče razpravljali s partnerjem ali komerkoli. Potrebujemo čustveno razjasnitev in prevetritev ob pogovoru, preden bomo pripravljeni na tako razpravljanje.
V ljubezenskem razmerju mora obstajati nenehna, medsebojna in obojestranska opora osebni vrednosti. Če za dalj časa izostane ta krepilna moč, nastopi občutek poloma skupaj temeljnega neuspeha. Problem je seveda bistveno čustvene narave. Pogosteje, kakor ne, nam spodleti, da bi spoznali, kako so naši problemi v jedru čustvene narave, in da najbolj trpimo zaradi tistih čustev, ki se pojavijo, ko je ogrožen občutek naše lastne vrednosti.
Posledica pomanjkanja te zavesti je tako imenovano preloženo čustvo.
Način, kako z nami ravnajo na delovnem mestu, ali v šoli, v nas lahko povzroči dvom o naši vrednosti, ki se konča v strahu, da nas nihče ne more zares ceniti, ljubiti ali marati. To je tista vrsta grožnje osebnosti, ki navadno pride na dan ne kot strah, temveč kot sovražnost, kot samoobrambna jeza. Ko se v nas nabere dovolj te jeze, ne da bi jo sprostili in imeli pred seboj možnost, ki jo daje pogovor, je položaj zrel za preložitev čustev. Pred razpravljanjem mora biti dialog, ker sicer naelektrenost nerešenih in neizraženih občutij ovira se poskuse odprte, svobodne izmenjave mnenj, ki vodi do načrtov in odločitev.
Predpostavljamo, da so ta čustva negativna, jasno pa je, da vsa čustva niso negativna. Če so pozitivna, je razlog za pogovor pred razpravljanjem še močnejši. Zato postanemo pozorni, spoznavni posamezniki, če povemo svoja čustva. Naše misli, dognanja, vrednote, prepričanja v resnici ne izvirajo od nas. Dobimo jih pri vsrkavanju izročil, pri poslušanju in posnemanju drugih. Naša čustva so kot naši prstni odtisi, barva naših oči, zven našega glasu.