Pokažite otrokom, da ste ljudje, ki se kdaj zmotijo, in da se je zdravo opravičiti, kadar se to zgodi.
Estimated reading time: 4 minute
Mnogi so odraščali s starši, ki se niso nikdar opravičili. Običajno se to zgodi, če starši verjamejo, da bodo, če se bodo opravičili in priznali napako, izgubili moč in nadzor. V ozadju tega se skriva prepričanje, da opravičilo pomeni pokazati šibkost. Toda v resnici se večinoma zgodi nasprotno, saj nas začne druga oseba zaradi tega bolj spoštovati. Težava pri tej miselnosti je, da otrok ne naučimo pomembne življenjske veščine.
Zanje kot za otroka velja neko pravilo, ki pa se magično spremeni, ko odrastejo in se od njih pričakuje, da se znajo opravičiti.
Namesto tega moramo sprejeti, da je človeško delati napake. Pokažimo otrokom, da so tudi njihovi starši ljudje, ki se kdaj zmotijo, in da se je zdravo opravičiti, kadar se to zgodi. Otroci se bodo tako počutili spoštovani in bodo zato tudi sami začeli prevzemati odgovornost za svoja dejanja in napake. Mnogi odrasli se ne znajo opravičiti, ker se tega niso naučili od svojih staršev, če boste to naučili svoje otroke, jim bo to služilo vse življenje.
Opravičilo naj bo kratko, ne dodajajte razlag, s katerimi ga lahko pokvarite.
To ni edina priložnost, da se pogovorite o težavi. Z opravičilom lahko položite temelje za kasnejše pogovore. Razumeti moramo, da mora biti spoštovanje obojestransko, prvi korak pa je, da prevzamemo odgovornost za svoje napake. Zdravo komunikacijo otroke učimo z zgledom če odrasli naredi napako, hočete, da se opraviči zato se morate tudi vi opravičiti otroku, ko napako naredite sami. Tako ga boste naučili, da opravičilo ne pomeni, da ste poraženi ali da bi vas moralo biti sram.
Prehod iz otroštva v odraslost je lahko težaven tako za otroka kot za starša. Kot starš zdrave meje krepite tako, da prepoznate, da je vaš otrok ločen od vas. Ni vaš podaljšek, prek katerega lahko uresničite svoje sanje, niti ni vaša lastnina. Starši pogosto mislijo, da imajo pravico komentirati vsa področja otrokovega življenja, in svoje mnenje izražajo, ne da bi prosili zanj. To kaže na pomanjkanje mej.
Tako se nikdar ne bi vedli do drugega človeka. Če pa ste odrasli in želite, da vas starši začnejo tako tudi obravnavati, začnite dinamiko odnosov spreminjati tako, da se začnete vesti kot odrasla oseba.
Obstaja veliko rekov, kot je kri ni voda, ki krepijo prepričanje, da za sorodnike osebne meje ne veljajo in a morajo ne glede na to, kolikokrat jih prestopijo, ostati del našega življenja. Sorodnikov si ne morete izbrati, odločite pa se lahko, ali bodo del vašega življenja ali ne. V naši družbi je to precej stigmatizirano, prekinitev stika s kakim družinskim članom ali vso družino pa je še vedno tabu.
Poleg tega oseba, ki prekine stik, čuti sram, ker verjame, da ni zmogla ohranjati odnosa, ki naj bi bil samoumeven.
Ljudje namreč iščemo ljubezen pri tistih, ki so nas vzgojili, in če nam je ne morejo ali ne znajo dajati, začnemo dvomiti vase. Problem tega pa je, da breme takega odnosa prevzamemo nase, saj nam družba sporoča, da nam je, če zlorabe nočemo več prenašati, spodletelo. Ko neki sorodnik nenehno prestopa vaše meje, je prekinitev stikov z njim tako kot v vseh odnosih zadnji korak. Samo zato, ker je nekdo vaš sorodnik, to ne pomeni, da morate prenašati njegovo zlorabljanje. Pravico imate prekiniti stike z njim.
Preberite tudi ZAKAJ SE JE DOBRO IZOGNITI OPRAVLJANJU? in KAKO USTVARITI ENAKOPRAVEN ODNOS IN GA PRESEČI