Za naše dobro počutje je zelo pomembno, kam usmerimo svojo pozornost.
Predviden čas branja: 4 minute
Izostritev pozornosti zajema razločevalno zoženje gorišča naše zavesti na neki dogodek, osebo, misel ali občutek. Pozornost vključuje zbranost in popolno prisotnost v sedanjem trenutku. Brž ko nas nekaj s spominom ali zaskrbljenostjo iztrga iz sedanjosti, izgubimo gorišče svoje pozornosti. Ko nečemu posvetimo pozornost, postanemo sprejemljivejši in zato bolj občutljivi na predmet svoje pozornosti. Postanemo bolj odprti. Ta dovzetnost spontano odpre naše čustvene in razumske meje, pri čemer ostanemo nezaščiteni. Če hočemo poskrbeti zase, je življenjsko pomembno, da se zavestno odločimo, v kaj bomo usmerili svojo pozornost.
Naš vsakdanjik je tako poln doživetij, vonjav, prizorov, okusov, ljudi in krajev, da se včasih stežka upremo občutku, da nas bo to zunanje izobilje vtisov zasulo.
Če bi bila naša pozornost večino časa izostrena, bi izčrpali svojo energijo in verjetno tudi duha. To je eden od razlogov, čemu se ljudem zdi, da morajo neizogibno do neke mere zamegliti svojo pozornost. Kadar pa nam zastiranje pozornosti začne pomeniti več kot izostritev pozornosti, smo prestopili v areno samo uničevalnosti. Zameglitev pozornosti lahko primerjamo z ohromitvijo čustvenim popačenjem sporočil, ki nam jih dajejo naši občutki in notranja spoznava. Ohromitev pa pomeni, da omejimo svoje izkušnje.
K temu nas pripravi strah.
Med načine, na kakršne ljudi izkrivljajo svojo pozornost, sodijo zanikanje, različne zasvojenosti in fantaziranje. Če se ne menijo za obstoj nekaterih stvarnih dejavnikov, se ljudem posreči pozabiti, da so nekatera dejstva resnična. Sami sebi prišepetavajo reči, ki bi jih želeli slišati, nato pa se prepričajo da imajo prav. Zasvojenost se redkokdaj začne z zavestno odločitvijo, da bi utišali pozornost, temveč lahko vznikne iz želje po sprostitvi napetosti.
Znova imamo opraviti s pojmovanjem, da je nekatere občutke ali počutja treba poboljšati, češ da so slabi oziroma niso po naši volji. Namesto da bi poiskali vzroke in nato poskusili nekatere od njih spremeniti, jih z določenim postopkom raje začasno odženemo. Fantazija je druga pot, ki jo oberejo ljudje, da bi odvrnili svojo pozornost od tega, kar jih obdaja in jim sledi. Kakšna je torej razlika med zavestno izbiro in nezavednim delovanjem?
Namero lahko opredelimo kot odločitev za delovanje na osnovi pozornosti, ki smo jo usmerili k resnici.
Namera je duševno stanje, iz katerega izhaja neko dejanje. To je dejanje, v katerem je naša volja, pozornost ali razum usmerjen v določen cilj, namen, skratka v nekaj. Namera je smiselna, svojstvena, pomenljiva in zgoščena. Namera motivira vsako dejanje misel in čustvo, ki ga doživimo. Prav zato je pomembno, da se zavemo namer, ki vplivajo na naša doživetja. Če o nameri razmišljate v okviru vzroka in posledice, lahko začnete preiskovati svojo izkušnjo in poskusite ugotoviti, kakšen učinek ima posamična namera.
Ko boste svoje pristne namere povezali z izidom, lahko začnete izbirati namere, ki privedejo do učinkov, kakršnih di želite. A čeprav to nemara zveni dokaj preprosto, ni tako preprosto, zavoljo vseh popačenih podatkov, ki si jih posredujemo, načinov, na kakršne zakrinkamo, prikrivamo in si narobe razlagamo svoje namere, da bi bile vsaj na videz v skladu z našimi hotenji. Vendar ne vidimo resnične slike, kadar se pogledamo v luči idealne podobe, ki jo imamo o sebi.