Ljubezen ni samo občutenje, temveč predvsem odnos, zasnovan na tem občutenju.
Predviden čas branja: 4 minute
Toda če se omejimo samo na občutenje ljubezni oziroma na doživljanje ljubezni, naletimo na veliko zmedo. Da bi razumeli čutno komponento odnosa ljubezni, moramo najprej razumeti različne prijetne občutke v zvezi z občutenjem ljubezni, ki nastopijo pred njim v procesu odraščanja in razvoja posameznika. Gre za prijetne občutke in občutke všečnosti, želje in zadovoljstva. Razlog za to razlikovanje prijetnih občutkov je, da se napačno enačijo z občutenjem ljubezni ali da se ljubezen reducira na enega od njih.
Ljubezen se ne more ločiti od zadovoljstva in, ali obstaja, je odvisno od pričakovanja tega zadovoljstva.
Preprosto rečeno ljubimo tisto, kar nam vzbuja pričakovanje zadovoljstva. Ponujena definicija je samo delno resnična, ker se lahko uporabi samo za zelo majhne otroke, ki ljubijo zato, ker so ljubljeni, oziroma ljubijo zato, ker jim starši zadovoljujejo potrebe in želje. Že kmalu postanejo mehanizmi in dinamika, ki sodelujejo pri občutenju ljubezni, kompleksnejši.
PRIJETNOST.
Ko govorimo o tistem, kar občuti novorojenček, potem lahko od nekega nevtralnega ničelnega stanja razlikujemo stanje prijetnosti in stanje neprijetnosti. Toda prijetnost in neprijetnost nista občutji, temveč zaznavi. Z izrazom zaznave razumemo telesne, biološke senzacije, ki nastanejo z vzdražitvijo določenih receptorjev v določenih čutilih. Če so pri majhnem otroku zadovoljene potrebe, ki so biološko programirane lakota, žeja, se otrok počuti prijetno.
Neprijetnost nastane ob frustraciji teh potreb ali boleči stimulaciji. Zaznava prijetnosti postane matrica za prijetna občutja, kot so želja, zadovoljstvo, seča, radost, upanje in ljubezen. Zaznava bolečine in neprijetnosti pa za neprijetna občutja, kot so strah, jeza, žalost in druga. Torej je prijetnost prvinski doživljaj, ki je pomemben za poznejšo izgradnjo občutja ljubezni, vendar ga ne moremo enačiti z ljubeznijo.
VŠEČNOST ali ugajanje je v razvojnem smislu prvi prijetni občutek, ki se pojavi pri otroku.
Všečnost nastane, kadar otrok v navzočnosti starša v zunanjem svetu, ki pa ni nujen za zadovoljevanj kake otrokove potrebe, pokaže, da ob njem uživa. Otrok svojo naklonjenost kaže z vedenjem, s približevanjem staršu in z zahtevo, da se ga dotakne, pa tudi z zadovoljstvom, ki ga kaže, ko uresniči stik z domačimi. Všečnost je občutek, ki obstaja tudi pri odraslih in ima enake lastnosti kot všečnost pri otroku.
Znano obračanje za ženskami, ki je značilnost moškega vedenja, je prav manifestacija všečnosti; z obračanjem za žensko, ki je objekt všečnosti, moški doseže, da ta še naprej obstaja v njegovem percepcijskem polju in s tem podaljša trajanje njene mentalne predstave v svoji psihi. Takoj ko ženska izgine iz njegovega vidnega polja , pa moški če gre res za všečnost pozabi, da je ženska, ki mu je bila všeč in za katero se je obrnil, sploh obstajala.
ŽELJA
Ko postane otrok sposoben, da v odsotnosti nekega predmeta, do katerega je kazal znake všečnosti, kaže znake nezadovoljstva, je postal sposoben za občutenje želje. New moremo preveč poudariti, kako pomembno je razumevanje občutka želje za razumevanje človeškega čustvenega življenja. Samo želje nam poleg potreb lahko služijo za razlago, zakaj se ljudje premikajo k nečem. Premikanje k nečem je veliko težje pojasniti kot odmikanje od nečesa. Z željo sta povezani osnovni občutji, kot sta zadovoljstvo nezadovoljstvo. Ko se želja uresniči, oseba začuti zadovoljstvo.
Čim pomembnejša je bila želja, tem večje zadovoljstvo bomo začutili. Ko pa uresničimo eno od svojih najpomembnejših želja, tedaj občutimo srečo. Hrepenenje je dolgotrajna in močna želja. Kadar hrepenimo za neko osebo, to pomeni, da je ta oseba zelo pomembna v našem psihičnem svetu. Intenzivnost hrepenenja je neposredno sorazmerna stopnji pomembnosti, ki jo partner pripisuje ljubezni.