Kako pomembna je ljubezen do samega sebe?
Predviden čas branja: 4 minute
Ljubezen do samega sebe je zavestna in omogoča dejavno doživljanje, uživanje in sodelovanje pri dejavnostih, ki so povezane z ljubeznijo, namesto da bi jih le spodbujala. Na ta način lahko najdemo moč, pogum, navdih ter motivacijo za to, da gremo naprej po svoji razvojni poti, tako da se učimo, rastemo, spreminjamo in razvijamo. Ljubezen do samega sebe je tisto, kar nas navsezadnje določa in nas ločuje od vseh drugih. To je tisto, kar nam omogoča, da se počutimo cele in popolne. Spodbuja spremembe, zato nas vedno žene, da gremo naprej, tako da nikoli za stalno ne privzamemo nekega vedenja.
S tem nam omogoča, da sodelujemo v življenju in njegovih izkušnjah.
Ljubezen do samega sebe nam pomaga, da se osvobodimo objema strahu in dvoma vase ter nas premakne v trajno stanje nastajanja, ki predstavlja spodbujevalca naše preobrazbe. Transformacija nas prisili, da se združimo s tistimi deli sebe, ki predstavljajo temno stran ali senco, in odkrijemo način, na katerega jih lahko osvetlimo. Od nas zahteva, da sprejmemo neznano in si s tem zagotovimo življenjsko energijo, ki jo potrebujemo, če želimo vztrajati v našem prizadevanju za večje razumevanje.
Poleg tega pa nam daje tudi pogum, da se soočimo z našimi strahovi.

Prenehati moramo obtoževati druge in prevzeti odgovornost za odkrivanje svoje ljubezni do sebe in to na ta način, da iz zavedanja o lastni vrednosti izločimo povratne informacije, ki jih dobivamo od drugih. Transformacija očisti vsa pojmovanja, ki nam preprečujejo ljubiti same sebe in omejujejo našo osebnostno rast. Osvobaja nas in v vaša življenja zopet vrača ravnotežje in usklajenost.
Obstaja izrek, ki pravi: Energija teče tja, kamor želi namen, kar velja tudi za prizadevanje za ljubezen do samega sebe. Kaj menimo o sebi, učinkuje kot bumerang. Tisto, kar vržemo, se povrne nazaj k nam. Če ljubimo sami sebe, potem nas bodo tudi drugi ljubili nazaj, če pa se ne cenimo, potem nas ne bodo cenili niti drugi.
Negativni vidik človeške narave je vzrok temu, da z lahkoto podležemo skušnjavi in napademo sebe ter o sebi izrečemo stvari, ki jih ne bi rekli niti svojemu najhujšemu sovražniku.
To povzroči, da se onemogočamo in sodelujemo v samouničujočem vedenju. Ljubezen do samega sebe predstavlja čaščenje tega, kdo smo, in predstavlja eno izmed resničnih nagrad življenja za ves napor, ki ga vlagamo v prizadevanje, da bi se izboljšali. Če se ljubimo, potem spoznamo, da ni bistvo življenja v tem, da krivimo sebe za vse, kar gre narobe. Podcenjujoče govorjenje o sebi nas oropa za vso energijo ter nas loči od sebe, duše ter ustvari napačna prepričanja o tem, kaj smo sposobni doseči.

Omejuje našo uspešnost pri iskanju ljubezni, ki si jo želimo, saj ustvarja napačno pojmovanje, da nismo vredni ali da si ne zaslužimo, da bi bili ljubljeni.
Kritika našega uspeha v ljubezni vzpodbuja občutek nevrednosti, zato nam tako vedenje kot kaka samoizpolnjujoča napoved preprečuje, da bi našli, kar iščemo. Zadržuje nas v neprestanem iskanju neke popolne osebe, ki bi nas lahko rešila pred nami samimi in nam olajšala življenjske težave. Rezultat tega pa je, da sprejemamo vedenje, ki je manipulativno in gospodovalno ter se zapletamo v odnose, v katerih se dogajajo zlorabe in ki so čustveno uničujoči. To delamo zato, ker smo prepričani, da si boljšega ne zaslužimo ali ker ne izhajamo iz ljubezni do samega sebe.