USTVARJANJE REALNE PREDSTAVE O SEBI

Kako ustvariti čim bolj realno predstavo o sebi?
Kako ustvariti čim bolj realno predstavo o sebi?

Kako ustvariti čim bolj realno predstavo o sebi?

Predviden čas branja: 4 minutes

Osrednja potreba slehernega človeka je potreba po uveljavljanju samega sebe v lastnih očeh. To je potreba po doživljanju vrednosti svoje osebnosti, značilnosti svoje individualnosti, smiselnosti svojega obstoja in svoje dejavnosti. Svoje temeljne življenjske potrebe lahko zadovoljujemo sebi v prid, v skladu s svojo naravo, vendar pogosto ne ravnamo tako. Včasih si pri tem nismo prijatelji, ker ravnamo sebi v škodo. Takšno protislovnost v zadovoljevanju svojih potreb opažamo pri ljudeh tudi takrat, ko si prizadevajo vgraditi v zavest spoznanje o vrednosti lastnega jaza.

Enkrat se obnašajo tako, da so res vse bolj zadovoljni s seboj, da se jim krepi samozavest, zato so iz dneva v dan duševno trdnejši, mirnejši, čustveno čedalje bolj uravnovešeni.

Drugič pa oberejo napačno pot do uveljavljanja samega sebe v lastnem ogledalu. V tem primeru se počutijo kot človek, ki je v gostem gozdu zgrešil pot in nikakor ne najde izhoda iz njega. Postajajo vse mirnejši, navdaja jih vse močnejša negotovost, ki se kmalu prelevi v strah. Ta jim ne dovoli, da bi trezno razmislili, kaj naj počnejo; namesto tega jih spodbuja k vse neumnejšim dejanjem. Posledica tega je, da ostanemo zasužnjeni v goščavi, v kateri smo se znašli , ker pri hoji skozi gozd nismo znali najti prave smeri.

Kako ustvariti čim bolj realno predstavo o sebi?

Sočasno s potrebo po uveljavljanju v lastnih očeh čutimo potrebo uveljaviti se pri ljudeh, med katerimi živimo.

Ti potrebi sta med seboj pogojeni, bolj ali manj odvisni druga od druge, oziroma vplivata druga na drugo. V začetku življenja je otrokova samozavest, ki se razvija počasi in postopoma, popolnoma odvisna od odnosa otrokovega okolja do njega. Čeprav se otrok tega dolgo ne zaveda, nosi v sebi prirojeno potrebo, da se uveljavi pri odraslih ljudeh, s katerimi živi. Za pravilen duševni razvoj  potrebuje, da  ti ljudje upoštevajo, da se ukvarjajo z njim, ne le telesno, temveč tudi čustveno, da so prijazni do njega in ga imajo radi.

Potem čuti potrebo, da ga vzgojitelji spodbujajo k lastni dejavnosti, da ga podpirajo pri osamosvajanju, da pri tem priznavajo njegove uspehe. Hkrati potrebuje njihovo zaupanje, upoštevanje njegove posebnosti ter pravično ravnanje z njim. Če otrok doživlja takšen odnos odraslih ljudi do sebe, se začne doživljati z občutkom lastne vrednosti in pomembnosti. To je prvi korak pri uveljavljanju samega sebe v svoji zavesti. Seveda ostaja njegovo vrednotenje samega sebe še dolgo odvisno od odnosa okolja do njega.

Toda če se otrok duševno razvija bolj ali manj naravno v čustveno zdravo osebnost, se bo kot mlad človek vse bolj trudil še naprej krepiti svojo samozavest, ne glede na to, kako ljudje okoli njega ravnajo z njim.

Kako ustvariti čim bolj realno predstavo o sebi?

Čim bolj bo čustveno zrel, tem manj bo njegov odnos do samega sebe odvisen od okolja. Res se v vrednotenju samega sebe nikoli popolnoma ne otresemo vpliva ljudi, med katerimi živimo, ampak je ta vpliv razmeroma majhen, če smo dosegli precejšnjo stopnjo čustvene zrelosti. In nasprotno vrednotenje samega sebe ostane dokaj odvisno od okolja, če smo čustveno šibki in negotova osebnost. Včasih je naša samozavest tako omahljiva, da je naše mnenje o sebi skoraj popolnoma odvisno od tega, kaj drugi mislijo o nas.

Kadar iščemo merilo lastne vrednosti v samem sebi, ne pa v mnenju okolja, hodimo po življenjski poti, ki nas bo pripeljala do resničnega uveljavljanja v lastnih očeh, do spoštovanja samega sebe in ljubezni do sebe. Če pa smo pri vrednotenju samega sebe zmeraj bolj ali manj odvisni od stališča drugih ljudi, ne hodimo skozi življenje po določeni, zanesljivi stezi, marveč tavamo sem in tja, dovoljujemo, da nas tuje mnenje zanaša na stranske poti, ki ne vodijo proti našemu cilju.