Pot spoznavanja samega sebe je zelo pomembna
Predviden čas branja: 3 minute
Včasih odkrivamo v sebi le nejasnost, zamotanost in težavnost. Tedaj se nam zdi, da ničesar ne moremo dognati. In nato se polagoma zavemo, da je treba spoznati prav to stanje, ki preveva naše telo v tistem trenutku. Na poti spoznavanja samega sebe se srečujemo z raznimi navadam, ki nas onesrečujejo. Potrebno je torej, da se ne počutimo več žrtev usode, temveč, da svojo usodo ustvarjamo sami. Tak vzgib k osvoboditvi navdihuje vsa živa bitja.
Ta ugotovitev je omogočila, da poleg velikih instinktov, kot sta seksualnost in agresivnost, obstaja še druga sila, ki vodi človeško obnašanje, to je želja postati sam svoj, potreba, da se uresničujemo.
Konkretneje pomeni, da je v nas neustavljivo nagnjenje, da spoznavamo samega sebe. To se lahko zdi čudno, saj se nam na neki način vedno dozdeva, da se dobro poznamo. Vendar pa, če pogledamo pobliže, smo kakor turisti v svoji lastni deželi. Naša instinktivna polovica »ono« želi, da se ravnamo po naših podzavestnih nagnjenjih. Naš socialni del, naš nadjaz, pa želi, da ravnamo v skladu z moralnimi vrednotami, ki so nam ji vcepili. Naš jaz, središče naše zavesti, skuša upoštevati stvari med obema skrajnostnima in obenem uveljaviti svojo voljo. Sicer pa ta zavestni jaz predstavlja najodločnejše orodje spoznavanja samega sebe.
S svojim obstojem omogoča individualno in subjektivno življenje. Je ena bistvenih funkcij tega duševnega inštrumenta, ki nam omogoča, da lahko pogledamo našo stvarnost. Vendar pa ta zavestni jaz, naj je še tako pomemben, predstavlja le delček duševnega življenja. Trenutne stiske nam dajejo konkretno sliko tega, kar ne gre, in predstavljajo priložnost za ozaveščanje.
Naše fizične, čustvene, mentalne in duševne bolečine nam ponujajo zrcalo tega, kar se v nas zaustavi.
Pokažejo nam, da nekaj v gibanju naravnega pretoka poteka počasneje ali pa sploh ne, to velja tako za psihične stiske kot za fiziološke slabosti. Da bi odkrili razne zavestne in podzavestne delčke, ki nas sestavljajo, moramo prisluhniti sami sebi, gledati, kaj se dogaja, in se vprašati, kdo deluje. Pri tem opazimo, da velik del tega, kar je resnično treba poznati, sestavljajo plasti spominov in izkušenj, ki so se kristalizirali in so sčasoma postali avtomatični načini delovanja, občutenja in mišljenja. Kompleksi so živi, najsi so pozitivni ali negativni. So energetske mase, ki delujejo v naši notranjosti in nas v določenem trenutku lahko obvladajo.
Kompleks predstavlja torej pravcato pod osebnost s svojo lastno energijo in s svojim lastnim spominom, ter ima moč, da se vas v določenih pogojih popolnoma polasti.
Ko vas popade jeza, niste iz sebe , vaš jaz živi takrat pod vplivom neke pod osebnosti. Tako lahko nekdo, ki je imel premalo pozornosti v otroštvu, živi s podzavestnim prepričanjem, da ga nihče nikoli ne bo razumel. Taka rana prav gotovo spodbuja gorečo željo, da bi ga razumeli. Od tod izvira nepremišljeno pričakovanje, da bo ljubezenski partner to znal uganiti, ne da bi mu bilo treba sploh kaj povedati, in od tod tudi jeza, ko nerazumevajoč odnos partnerja potrjuje človekovo osnovno prepričanje, da ga ne bodo nikoli razumeli.