Ljubosumje je čustvo, ki ga nekateri niso sposobni nadzirati
Predviden čas branja: 4 minute
Danes se veliko odnosov zlomi zaradi ljubosumja. Obstaja več različic ljubosumja. Prva oblika je bolno ljubosumje. Tukaj en partner pripisuje drugemu vse mogoče kršitve zakonske zvestobe, ne da bi za to obstajala kakšna koli resnična podlaga. To počne tako dolgo, da ga to tako prizadene in tako zelo omeji, da dejansko naredi to, za kar je bil doslej neutemeljeno obtožen ali pa se kako drugače maščuje. Druga oblika ljubosumja se nanaša na partnerjev prejšnji odnos oziroma odnose. Tukaj lahko nekdo trpi zaradi intimnosti, ki jo je partner ali partnerka že delim z enim, z nekaj ali celo z mnogimi drugimi. Ta vrsta ljubosumja se danes zdi neupravičena, kar večina meni, da se danes lahko ali celo mora živeti na ta način, s pogosto menjavo partnerjev.
V večini primerov danes ni prostora za ljubosumje na partnerjeva prejšnja razmerja.
Zato ga mora posameznik pogosto zadržati zase, kar pa ne uspe vedno. Zato nekoč izbruhne na dan. Zaradi prepovedanega ljubosumja so dandanes v veliki prednosti tisti, ki teh čustev zavestno ne zaznavajo. Zato mislijo, da nimajo z vsem tem nič opraviti. Motijo se, kajti nezavedno se obnašajo drugače, kot to kažejo navzven. Namreč oni se partnerju ne prepustijo resnično in globoko. Vedno so tako rekoč z eno nogo izven odnosa. Zato se lahko vržejo v poklic, nek konjiček, vzgojo otrok ali v neko drugo, zanje posebej izpolnjujočo dejavnost. Kako malo se počutijo vezane izražajo s tem, da dvorijo drugim ljudem, kot da sploh niso v resni zvezi.
Nekateri se v partnerja spustijo le tako malo, da jim je vseeno, če ima avanture.
Kako zelo so potlačili svoja čustva, s te pa tudi ljubosumje, in kako malo jim je mar za partnerja, postane jasno najpozneje v tej okoliščini. Takšna drža samoumevno pripelje do tega, da niso zvesti niti sebi in zato v nezvestobi ne vidijo nobenega problema. Je pa treba poudariti, da vsi, ki se svojega ljubosumja ne zavedajo, niso nujno nezvesti. Res pa je, da se v odnosu ne prepustijo oziroma se ne morejo prepustiti, ker potlačitev lastnega ljubosumja v njih ustvari blokado. Pri mnogih je ta blokada tako močna, da se komaj še, če sploh, počutijo vezane na partnerja, zaradi česar se na lastno, in pogosto tudi nezvestobo partnerja, odzivajo čisto neprizadeto.
Tukaj je še mačo varianta, kjer eden od partnerjev samemu sebi dopušča vso svobodo do izven zakonskih odnosov, ko pa gre za partnerja reagira z ljubosumjem.
To je smešno, kajti zakonska zvestoba je mišljena kot ena celota. Sestavljena iz dveh delov. Če eden od partnerjev svojega dela zvestobe ne vloži v to celoto, tedaj ni ogrožen le njegov del, temveč celota. Obstaja še trenutno ljubosumje; eden od partnerjev je ljubosumen na način, kako se drugi obnaša do ljudi. Kako zapeljivo se obnaša. Kako zelo se spogleduje z drugimi.
Kako intimen je do nekoga tretjega. Takšno ljubosumje se danes zdi neupravičeno, nedolžno a na odnos vpliva ustrezno uničevalno. Kot zadnje pa obstaja ljubosumje, ki zadeva ravnanje do prejšnjih partnerjev. Ta oblika ljubosumja je sorodna trenutnemu ljubosumju, ker se prav tako nanaša na sedanje dogodke, pa je kljub temu drugačno, vzrok zanj izhaja iz preteklosti.