Kdaj je potrebno izključevanje čustev?
Predviden čas branja 4 minute
Izključevanje čustev in s tem sebe je zaželeno samo v situacijah, ko se soočamo z izrednimi življenjskimi izzivi, za katere naša duševnost oceni, da bi lahko bili prevelik udarec. Tega notranjega procesa se ne zavedamo in takrat se v nas vključi obrambni mehanizem. Zdi se nam, da se vse dogaja nekomu drugemu, ali pa se dogodka dejavno ne spominjamo , ker naša duševnost oceni, da bi bila izkušnja preveč travmatična. Kot da se ločimo od čutenja in stvarnosti več ne dojemamo zares, ker je del nas ocenil, da bi to lahko bilo preveč.
V izjemnih primerih je to lahko koristen obrambni mehanizem, sicer pa ni priporočljiv način delovanja.
Ko nas zaboli srce, se ne smemo trajno izključiti, temveč moramo žalost izraziti in ugotoviti, kaj nas lahko nauči o nas samih in našem doživljanju sveta, nato pa poskušamo najti zdravilo za to žalost. Ko se bojimo nekaj čutiti in izraziti, se ne smemo izključiti, temveč moramo najti način za izražanje strahu, ugotoviti nekaj o sebi in o svojem doživljanju sveta ter poskusiti najti nekaj, kar nam bo vlivalo gotovost. Ko nas begajo čustva, se ne smemo izključiti, temveč jih moramo sprejeti kot zaveznike pri spoznavanju sebe in odkriti, česa nas želijo naučiti, ter poskušati najti zdravo usmeritev.
Ko čutimo kaj neprijetnega, se ne smemo izključiti, temveč moramo situacijo sprejeti in ugotoviti, kaj nas čustva želijo naučiti o nas in našem doživljanju sveta, ter se posvetiti iskanja rešitve.
Tudi ko mislimo, da bomo z izražanjem določenega čustva koga prizadeli, se nam ni treba izključiti. Dobro je, če izberemo, kako, kdaj in komu bomo čustva izrazili, vedno pa jih je zdravo izraziti. Prav tako se nam ni treba zamotiti s čim drugim, čeprav smo v tem pravi strokovnjaki. Čustva poskušamo otopiti s hrano, nenehnim brskanjem po spletu ali televizijskem programu ali s prenatrpanem urniku, v katerem nimamo časa zase in za obdelovanje svojih izkušenj. Danes je laže kot kadarkoli prej čustva zanemarjati in jih potlačiti.
Laže kot kadarkoli prej se skrijemo pred njimi in zamotimo z drugimi dražljaji. Prav zato, ker je to lahko in preprosto dostopno, je še toliko bolj pomembno, da ne pademo v to past. Zdravo čustveno življenje torej temelji na izražanju vseh čustev. Samo tako jih lahko spoznamo in samo tako lahko ugotovimo, kaj želijo povedati o nas in našem dojemanju sveta.
Čustva moramo izraziti, tako prijetna kot neprijetna, ker bodo posledice zagotovo neprijetne, če bodo ostala v nas.
Ker smo ustvarjeni, da čutimo. Ustvarjeni smo, da nas drugi čutijo. Resnično smo ustvarjeni, da čutimo. Da v srečanju s čustvi odkrivamo svoje trenutno življenjsko tkanje. V enem samem dnevu lahko začutimo več deset različnih čustev, čeprav ni najbolje, ker bo vendarle preveč. A če tako sami hočete, tudi prav.
ČUSTVA SO NAJISKRENEJŠI ZAAVEZNIK PRI SAMOSPOZNAVANJU
Verjetno se ne spomnite kdaj ste to zavezništvo sklenili, in da vas čustva včasih begajo in jezijo. Vedno niste navdušeni nad njimi, vendar ste se naučili, da se jim nima smisla upirati. Tudi ko vam ni všeč, kaj sporočajo o vas in vašem doživljanju sveta, tudi ko vam je neprijetno ali boleče nekaj izraziti, jih ni pametno zanikati.
Če zanikate čustva zanikate tudi sebe. Zanikate možnost, da samega sebe spoznate bolje, da rastete in da se smiselno spreminjate. Čustva priznajmo, jih izrazimo in se iz njih učimo, namesto, da bi jih skladiščili za druge čase. Kot da bodo sčasoma res postala boljša. Čustva niso vino, prej ali slej bodo postala strupen kis.
Preberite tudi ALI MORAMO UBOGATI SVOJA ČUSTVA? in NEGATIVNA ČUSTVA MEGLIJO UM IN PRESOJO