Vzgoja za vztrajnost se, kot velja za vse vrednote, začne zelo zgodaj.
Predviden čas branja: 4 minute
Ko govorimo o vztrajnosti, nikoli povsem natančno ne vemo, o čem govorimo. Vztrajnost sama na sebi pomeni neko vztrajanje pri odločitvah, izbirah, pri tem, da se dokonča začeto delo, da se uresniči, izpolni neka zamisel. V vsakdanjem življenju se ta vztrajnost povezuje, včasih celo zamenjujejo s trmo. Tudi trma pomeni neko vztrajanje pri svojih odločitvah, izbirah, zato so te zamenjave pojmov razumljive. Vztrajnost prištevamo med vrline, med neke dobre lastnosti. Pa naj nas to ne moti vse takšne dobre lastnosti lahko štejemo med vrednote. Ko opisujemo nekega človeka, njegove značajske, karakterne poteze, nam isti pojmi, izrazi, s katerimi poimenujemo vrednote, služijo za opisovanje lastnosti.
O vrednotah govorimo takrat, ko gre za neke ideale, h katerim težimo.
In torej sem povsem upravičeno uvrščamo tudi vztrajnost tudi tu gre za neki ideal, h kateremu težimo, ki se mu želimo približati. In v vzgoji vsekakor velja, da si želimo vzgojiti vztrajne ljudi. Pojem vztrajnost včasih zamenjujemo tudi z odločnostjo. Vzgoja za vztrajnost se, kot velja za vse vrednote, začne zelo zgodaj. Zelo pomembno za vzgojo je področje otroške igre. Že pri številu igrač, s katerimi je obdan otrok, je zelo povezano vprašanje vztrajnosti. Včasih starši dobesedno zasujejo otroka z igračami.
Nekateri mislijo, da se bo otrok tako bolj zamotil, nekateri mislijo, da bo otrok pri izbiri med igračami bolj razvijal svojo ustvarjalnost.
To je velika napaka. Ob preveliki količini igrač je otrok zbegan, pozornost mu nenehno beži od ene igrače do druge in niti ne razvije prave, ustvarjalne igre. Seveda je jasno, da ob tem tudi kar ni prostora za vztrajnost. Zelo je pomembno, da ima otrok ob sebi, okrog sebe, v dosego svojega pogleda le majhno, čim bolj omejeno število igrač. Že omejitev števila igrač sama po sebi otroka spodbuja k vztrajnosti. Drugo področje, kjer otrok razvija svojo vztrajnost, je povezana z naporom.
Prav napor pogosto otroka odvrne od vztrajanja pri neki dejavnosti. Pri tem starši pogosto delajo napake, ker se nam otrok zasmili, ko opazimo njegov napor, začutimo silno željo, da bi mu pomagali. Ta pomoč pa v bistvu pomeni, da naredimo namesto otroka nekaj, kar bi v resnici zmogel on sam narediti. S tem delamo škodo, saj otrok tako sprejema sporočilo, da on sam tega ne bi zmogel, da je zanj pretežko , da je to nekaj, kar bolje naredijo drugi, da je napor nekaj nevarnega, nekaj čemur se mora izogibati.
Neopazno se tako oblikuje v otroku nevztrajnost on občutku napora se pojavi želja, da to preloži na nekoga drugega.
Z naporom je povezan tudi odnos do uspeha. Prav je, da otroku spodbujamo doseganje zastavljenega cilja, uspeha, neko tekmovalnost. Vendar se moramo zavedati, da ni in ne sme biti samo končni cilj merilo za pohvalo, nagrado. Kaj hitro ob tem namreč zdrknemo v nezdravo tekmovalnost, kjer šteje samo vrhunski rezultat, prvo mesto. Vzgoja ni tekmovalni šport, kjer se podeljujejo nagrade le zmagovalcem.
V vzgoji šteje prav vsak rezultat, dosežek pa če je še tako neznaten. Pri otroku je torej pomemben prav vsak uspeh, ki ga doseže, ko nekaj izboljša, popravi, naredi bolje, več, kot je zmogel prej. Otrok, ki doživlja pohvale le za najboljše dosežke, je v nevarnosti, da odneha, obupa, pride do nekakega spoznanja, da se ne splača. Takrat imamo opravka z ne vztrajnostjo. Vzgoja k vztrajnosti je povezana z zdravo mero spodbujanja, krepitve, otroka čim večkrat pohvaliti, nagraditi pa vendar paziti, da ga pohvalimo kadar vidimo, da se je za neko stvar potrudil.
Fotografije: Viktorija Reš Gorenak