Kako pomembne so vrednote pridobljene z vzgojo?
Predviden čas branja: 3 minute
Kdo sem? To vprašanje je bržkone staro kot človek. Vsem nam je skupno, da smo bili ob rojstvu nepopisan list, polni potencialov in brez zadržkov. Vzgoja in izkušnje so nas brez dvoma izklesale in omejile večinoma na način, ki nam pomaga preživeti v skupnosti, včasih pa tudi na način, ki nas omejuje in onesrečuje. V nekateri odnosih smo se počutili varne in sprejete, v drugih pa smo čutili , da nam nekaj manjka, da nismo dovolj dobri. Prav zadnji nas v odraslem življenju najbolj bolijo in potiskajo v nesrečo.
Radi delate in prav vam je, da so stvari dobro in pravočasno narejene.
S temi lastnostmi se niste rodili, privzgojili so vam jih. Zdaj vestno živite na način, ki te vrednote spoštuje. Toda telo je v krču od tega spoštovanja. S simptomi sporoča, da nekaj ni v redu, da ga nekaj ovira in teži. Je možno, da so vrednote svojevrsten zapor, ki vam preprečuje, da bi svobodno zadihali? Je možno, da živite po pravilih, ki so vam bila vsiljena in ste jih kot otrok privzeli kot normalna in sprejemljiva, zdaj v odraslosti pa povzročajo slabo počutje? Kot otroci namreč sprejmemo vse, kar nam starši ponudijo. Odraščanje je namenjeno temu, da te vrednote prevetrimo ali prilagodimo tako, da ustrezajo nam in ne več našim staršem. Lahko pa tudi postavimo svoje vrednote, ki so popolnoma drugačne in staršem morda ne bodo všeč. Nič hudega.
O katerih vrednotah govorimo?
O tem, da je delo častno, da je treba biti koristen. O tem, da je treba narediti vse do konca, natančno, brez napak. In se ne obotavljati, ne pokazati, da je težko, temveč stisniti zobe in se pregristi do uspeha. Se razdajati drugim, sebe pa potisniti na stranski tir. Kadar se take vrednote ponotranjili kot merilo, k njim tudi strmite in se vedete, kot da so del vas. Pravzaprav so privzete. Vaša pristna čustva in vaša resnica se tem zapovedim avtoritet skrijejo, umaknejo. Pristna čustva so odcepljena, toda telo jih čuti in želi, da pridejo na dan. Možgani so naša pristna čustva sicer odcepili v želji, da ne bi bolelo, in nekaj časa je to tudi uspevalo. V nekem trenutku pa ne gre več.
Naš prvinski jaz hoče na plano.
Ta čustva lahko ozavestimo in spoznamo svoj pristni smisel tisti izvorni, ki je praviloma drugačen od privzgojenega. Ko naredimo ta korak, šele pridejo na dan naše prave značilnosti in telo se začne osvobajati starih vzorcev, ki so nas toliko časa utesnjevali. Ni pa nujno, da so zaradi tega starši slabi ljudje. Niso pač znali drugače. Naredili so napake in se najbrž iz njih tudi nekaj naučili. Navsezadnje nismo več mali otroci brez glasu in brez moči. Ni nam treba več vzeti vsega za sveto resnico. Ni nam več treba ubogati in brezpogojno spoštovati.
Nobena skrivnost ni torej, da način, kako smo bili vzgojeni, močno vpliva na to, kako živimo kot odrasli. V svoji družini veljate za črno ovco? Odlično. To pomeni, da ste dovolj pogumni, da prekinete družinske medgeneracijske vzorce, ki se vlečejo skozi desetletja, in zadihajte po svoje. Pristno in svobodno.