Zaljubljenost in ljubezen nimata kaj dosti skupnega.
Predviden čas branja 4 minute
Biti zaljubljen pomeni, videti v tistem, ki ga ljubimo tisto, kar želimo in ne tistega, kar najdemo. Zaljubljenost in ljubezen nimata kaj dosti skupnega. Le včasih jima je skupno to, da gresta vzporedno druga z drugo. Ljubezen je sila, ki vse premore, ki premaga vse težave. Je alfa in omega. Zaljubljenost pa je pojav, ki je zelo podoben prehladu. Sam pride in sam mine. Kdor je zaljubljen, včasih tudi ljubi. Dostikrat pa ni tako. Ponavadi se šele ob koncu zaljubljenosti pokaže, ali je bila poleg nje tudi ljubezen ali pa je sploh ni bilo.
Če je bila zraven, ostane, če pa je ni bilo, ne ostane ničesar več.
Ko zaljubljenost popusti, šele vidimo partnerja takšnega kot je, in če ga lahko sprejmemo takega, pomeni, da ga ljubimo. Med zaljubljenostjo samo na njem videli le dobre lastnosti, manj dobre pa so bile zamaskirane. Da ne bo zaljubljenost prikazana kot nepotrebna in brezvezna, je to dragocena izkušnja o delovanju čustev. Vidimo, kako lahko človekovi čuti delujejo popolnoma drugače kot v normalnih pogojih kadar zaljubljenost ni prisotna.
Med zaljubljenostjo imamo možnosti, da se približamo stanju blaženosti. Naši čuti se obnašajo, kot bi nanje vrgli bombo. Eksplodirajo.
Bomba jih razprši. So poudarjeni in pomešani. Celotno telo je pod stresom. Naj si zato ne želimo, d bi intenzivna zaljubljenost trajala dolgo. Tega ne bi prenesli. Pravimo, da je nekdo bolan od ljubezni. To prav gotovo drži, vendar je v tem primeru beseda zaljubljenost bolj primerna od besede ljubezen. V stanju zaljubljenosti delamo stvari, ki jih s trezno glavo ne bi nikoli.
Mimogrede se navadimo na stvari, ki jih do sedaj nismo marali; opustimo razvade, ki jih prej nismo mogli, začnemo se ukvarjati s konjički, ki so se nam vedno zdeli nemogoči. Največje in najgloblje sporočilo, ki ga pusti zaljubljenost v nas pa je; ne bodimo v nič trdno prepričani, kajti vse se spremeni; s pomočjo šoka zaradi zaljubljenosti najlažje spremenimo sebe, ker nas marsikaj zadene naravnost v srce.
Od nezavednega spoznanja, da smo srečali človeka, ki je nam v nečem zelo podoben ali v nečem popolnoma različen, smo popolnoma šokirani.
Služi nam kot ogledalo. Pri drugem človeku neprimerno laže vidimo dobre in slabe strani, kot pa pri sebi. Zaljubljenost skoplje velik rov, po katerem se da priti do srca, če je bilo prej obdano z debelimi zidovi. Če se človek ne bo spremenil takrat ko bo zaljubljen, kdaj se sploh bo? Zaljubljenost nas zamaje prav pri koreninah. Ljubezni ne moremo usmerjati. Ona usmerja samo sebe ter tudi vse okoli sebe. Veliki optimist ali celo utopist je tisti, ki verjame, da je ljubezni možno ukazovati. Ne le v filmih, pač pa tudi v resničnem življenju se človeku zgodi, da ima rad človeka, katerega iz različnih vzrokov ne bi smel.
Z razumom se zato trudi svojo ljubezen stran od ljubljene osebe, vendar brez uspeha.
Vsaka stvar v katero vložimo veliko truda, pridobi svojo moč. V takem primeru se stanje še poslabša. Torej ljubezen se poveča, ne pa zmanjša. Proti zaljubljenosti se ni vredno boriti, ker mine sama. Ljubezen pa ni nič slabega. Celo nasprotno, je najboljše kar je možno. Najboljša lastnost ljubezni je neuničljivost, ker bi jo sicer na preprost način usmerjali s svojimi zmotljivimi možgani. Še dobro, da se je na da. Da je vsaj ena stvar v življenju tako trdna, da se nanjo lahko popolnoma zanesemo. Za ljubezen ni zdravil, še boljše pa je to, da za bolezen so zdravila in sicer ljubezen.
Povzeto po knjigi Ljubezen in okamenelo srce/Magdalena Metelko
Preberite tudi ALI JE LJUBITI IN BITI LJUBLJEN POTREBA? in OBVLADATE OSVAJANJE IN ZAPELJEVANJE?