Otroštvo je ključno obdobje, ki oblikuje vedenje
Estimated reading time: 4 minute
Kadar starši premalo upoštevajo in razumejo temeljne potrebe otroka, bo ta naredil marsikaj, da bo spoštovan in upoštevan. Otroci naredijo skoraj vse, da bi ugajali staršem. Kadar so starši zmožni le omejene ljubezni ali se težko vživijo v otrokova čustva in želje, takrat otrok prevzame odgovornost za uspešen odnos s starši. Če so na primer zelo strogi in pričakujejo, da bo otrok ubogljiv in priden, potem bo vneto izpolnjeval njihove zahteve, da bodo zadovoljni in z njim ali ga vsaj ne bodo kaznovali.
In da se jim bo bolje prilagajal, bo v sebi potlačil tiste želje in čustva, ki nasprotujejo starševskim pričakovanjem.
Tako se ne bo naučil primernega ravnanja z jeznimi občutji. Jaza je pomembna za samopotrjevanje in varovanje osebnih meja. Če pa otrokovo samopotrjevanje vedno znova spodleti zaradi starševske premoči, se otrok nauči, da je jezo bolj smiselno potlačiti. In tako se ne nauči primerno obvladati tega čustva, niti tega, kako se ustrezno samo potrjevati. Zato razvije ponotranjena sporočila. Ne smem se braniti! Ne smem se jeziti! Prilagajati se moram.
Ne smem imeti lastnega mnenja.
In čeprav pozneje, navadno v puberteti, razvije nasprotni program ter se upre starševskim pričakovanjem in pritisku, naj se prilagodi, ostane ujet v starševskem programiranju, saj je v uporniški drži enako nesvoboden kot pri prilagajanju. Mladostnika kasneje zaznamuje starševska izkušnja prevlade.
V luči te izkušnje bo druge hitro dojel kot prevladujoče in premogočne ter se znova odzval s prilagajanjem ali upiranjem. Šele ko se bo seznanil s svojimi energijami ter se rešil svoje globoke zaznamovanosti in ponotranjenih sporočil, bo v sebi začutil, da je drugim enakovreden.
MAMA ME RAZUME! STARŠEVSKA SPOSOBNOST VŽIVLJANJA
Starši, ki se ne znajo vživeti v potrebe svojih otrok, težko pravilno zaznajo njihova čustva in potrebe. Zato otroci pogosto izkušajo, da; je to, kar čutim in mislim narobe;, pa čeprav pravzaprav čutijo pravilno. Starši, ki se težko vživijo v otroke, težko dostopajo tudi do svojih čustev, saj je stik z lastnimi čustvi predpogoj za sočutje. Kadar je otrok na primer žalosten, ker se prijatelj noče igrati z njim, mora mama stopiti v stik z lastno žalostjo, sicer se ne bo mogla vživeti v otrokov položaj.
Če svoja negativna čustva odriva in se ne zmeni zanje, potem bo enako naredila tudi ob otrokovi žalosti.
Zaradi lastne nemoči bo morda pripomnila kaj pikrega, otroku pa zabičala, naj neha, češ da je njegov prijatelj tako in tako neumen. Ob tem se bo otrok naučil, da ni dobro občutiti žalosti in da si izbira napačne prijatelje. Če bi mama ali druga navezovalna oseba dobro obvladala svojo žalost, potem bi si lahko pustila začutiti otrokovo žalost in se je ustrezno lotila.
Če se starši tankočutno odzivajo na otroka, se bo naučil razumeti in poimenovati svoja čustva. In ker mu starši sporočajo, da so njegova čustva načelno dobra, se bo naučil ravnati z njimi in jih primerno obvladati. Starševska sposobnost vživljanja zato velja za najpomembnejše merilo vzgojne kompetence. To je tako rekoč sredstvo, s katerim pridobivamo dobre ali pa slabe izkušnje.
Preberite tudi KAJ STORITI, KO JE OTROKOM VSE BREZVEZE? in KAKŠEN VPLIV NA PARTNERSKI ODNOS IMAJO OTROCI