IMATE V SEBI ZAKLONIŠČE MIRU IN POČITKA?

Imeti v sebi zaklonišče je zelo pomembno
Imeti v sebi zaklonišče je zelo pomembno

Imeti v sebi zaklonišče je zelo pomembno

Predviden čas branja: 4 minute

Seveda mora človek pri delu, naprezanju in športni vaji imeti tudi svoja zaklonišča miru in počitka, če si hoče ohranjati zdravo življenjsko ravnovesje. Ljudje si za oddih poiščejo tihe kraje ali podeželske hišice. Sicer pa imamo vedno to možnost, da se umaknemo vase, kajti nikjer nismo bolj varni pred nevarnostjo kakor v lastni duši, posebno če gojimo v sebi misli, ki nas ohranjajo v stanju popolnega miru. Pravzaprav mora vsak imeti v sebi tako tiho zatočišče, če hoče ohranjati sredi dela in težav, preobloženosti in preizkušenj duševno zdravje in življenjsko ravnovesje.

Za notranjo ureditev svoje duše se moramo bolj zanimati kot za zunanjo ureditev svojega stanovanja.

V njej se moramo dodobra seznaniti z vsakim drobnim predmetom, vsako mislijo in željo, in vedeti, katero mesto jima gre. Človek potrebuje v nekih presledkih košček miru. Ta mir je pravzaprav umik pred življenjem. Potrebujemo odmor od življenja. Tak mir dobimo v spanju, ko duševno življenje dobesedno izklopimo, to je stanje, v katerem nas nobena stvar več prav ne doseže. V njem se dobesedno za nič več ne zmenimo. Tako stanje je za človekovo zdravje nujno potrebno vsak dan za nekaj ur.

Hkrati s tem duševnim počitkom damo počitek tudi živčnemu sestavu in celotnemu telesu.

Imeti v sebi zaklonišče je zelo pomembno

Spanje je duševno telesni počitek. Pravzaprav je to zavarovanje pred zunanjimi vplivi. Kakor se zavarujemo s stenami pred mrazom in vročino ter s streho pred padavinami, podobno se z izklopitvijo celotne dejavnosti zavarujemo pred zahtevami življenja, skrbmi in neprijetnimi čustvi, dolžnostmi in nerešenimi vprašanji.

Hudo je, če si ne znamo najti take zavarovanosti pred pritiskom življenja in si v begu ne znamo poiskati rešitve nerešljivih vprašanj. Kdor tega ne zna, vleče vsak dan iz dela domov v družino in iz poklica na dopust svoje službene težave in skrbi, tak je še doma in na dopustu siten, razdražljiv in popadljiv kot stekel pes, žene sebe in svojo okolico v živčnost, nezadovoljnost in nesrečo.

Takšni ljudje so danes vedno številnejši.

Pravzaprav je za življenjsko ravnovesje potrebno stalno usmerjeno nihanje med napadalnostjo in umirjenostjo, ki jo zahteva zdravje in vednost zasebnega življenja v domačem krogu, nihanje med napadom, ki ga zahteva boj za obstanek, in begom, ki ga zahteva varčevanje z življenjsko silo, nihanje med naprezanjem pod pritiskom in počitkom v spanju. Zato se znajde moderni človek v usodnem zmotnem kolobarju, kakor hitro začne tožiti, da ne more več spati. Če se to kmalu ne izboljša, je v neposredni nevarnosti, da mu bo kmalu zmanjkalo življenjskih sil, da pride do poloma.

Imeti v sebi zaklonišče je zelo pomembno

Takšna duševna navlaka, ki se je človek tudi ponoči ne more znebiti in jo vlačo s seboj v spalnico, da mu dela težko glavo, nemirne sanje in mu ne da spati, je danes prepogost vzrok prometnih nesreč.

Mnogo premalo se tega zavedamo. Ravno ta navlaka skrbi in notranje razdraženosti ni morala biti prav tako kaznovana.  Nevarno je zlasti tudi čustvo nestrpnosti, naglice in ihte. Ko tak voznik z navlako jeze in razburjenja ali pa tudi žalosti, potrtosti, v kateri kar naprej nadaljuje in melje svoja čustva, pritisne na plin, svojo nerazpoloženost tako rekoč dobesedno prenese na volan. Vozi tako, kakor da se znaša nad vozilom, ker se no mogel znesti in potešiti svoje jeze v pisarni nad sodelavci, doma nad ženo otroki, ali komer koli že, ki je pač malo prej izzval ali pa že dolgo izziva njegova napadalna čustva.