Nikar ne omejujte želja in samostojnosti svojih otrok
Predviden čas branja 4 minute
Otrok ima pravico odrasti, pravico ima postati samostojno, neodvisno, svobodno človeško bitje, ki lahko samo izbira svojega partnerja in si ustvari lastno družino. Na nek način pa še vedno ostaja otrok svojih staršev, ki je tesno povezan z njimi. Ali je povezava odraslih otrok z njihovim starši lahko omejuje in ovira njihovo odraslost in samostojnost, razvoj njihovega lastnega zakona in družine, njihovo lastno starševstvo?
Kaj se dogaja s starši in kako vpliva na njihovo vedenje spoznanje, da so otroci odrasli, da to niso več tisti otroci, ki so jih do tedaj razvajali in imeli radi, ki so jih usmerjali in poučevali?
Vse je odvisno od njihove kvalitete in razvoja dotedanjega odnosa staršev do otroka in pomena tega otroka v življenju staršev. Če je prvotno tesno povezanost med starši in otroki nadomestil proces individuacije, če so mu med mladostno dobo dovolili, da se odcepi od njih in postane samostojen, če so starši ob odnosu z otrokom ohranili tudi odnos z zakonskim partnerjem, potem ne bi smelo biti problemov v odnosih, ko postanejo odrasli in samostojni.
Če pa so svoje partnerstvo v zakonu ali v drugačni zvezi žrtvovali starševstvu, če so otroke spremenili v edini smisel in razlog lastnega bivanja, bodo zelo težko privolili v to, da jih priznajo za odrasle.
Težili bodo za tem, da bi otroci večno ostali majhni, da bi še naprej usmerjali in vodili njihovo življenje, da bi jih obdržali ob sebi, da bi še naprej živeli in delali zanje. To pretirano in predolgo žrtvovanje za otroka v resnici ni pravo žrtvovanje, zato se ta izraz postavlja pod narekovaj. V resnici je to linija najmanjšega odpora, lažja in enostavnejša oblika bivanja in prisiljevanje otrok, da skrbijo in se žrtvujejo za starše in ne oni za otroke.
Takšna površna analiza odnosov staršev od otrokove odraslosti ne velja enako za oba starša. Mati je v boljšem položaju kot oče, saj ima večje možnosti, da se žrtvuje za otroke in živi z njimi. Oče je v tej skrbi, negi in žrtvovanju najpogosteje le obroben lik in zato ima od tega manjše koristi kot mati.
Otrokovo odraslost pogosto sprejme lažje kot mati, ker od njega ne pričakuje vsega tistega, kar mati pogosto pričakuje.
Potisnjen na rob skrbi za otroka je prikrajšan tudi v čustveni navezanosti nanj, saj je že prej shajal brez otroka in ob otroku ter za razliko od matere razvil druge načine življenja. A leta minevajo in tudi oče se stara. Njegove možnosti, da bi našel zadovoljujoče načine bivanja zunaj zakona, so vse slabše in pomanjkljive. Na koncu se v psihološkem, čustvenem smislu vrača k svojemu zakonu in družini. Od žene postaja vse bolj odvisen.
Odrasli otroci, ki so še naprej v večini primerov ostali bolj navezani na mater, se nanjo bolj obračajo, jo bolj obiskujejo in ji v čustvenem in psihološkem smislu več dajejo.
Mati sedaj žanje sadove svojega velikega materinstva, oče pa se vse bolj spreminja v žrtev svojega obrobnega in malega očetovstva. Mati se dobro znajde tudi pri odraslem otroku, oče pa je tudi tukaj na robu. Če potrebuje tolažbo ali nasvet, se zateka pogosteje k materi kot k očetu. Mater nosi v srcu globlje kot očeta in je zanjo pripravljen tudi več narediti kot za očeta. Očeta bo spoštoval, njo bo imel še naprej intenzivno rad.
Preberite tudi DOBER ODNOS MED OTROKOM IN STARŠEM JE KLJUČNEGA POMENA in VIŠJE ZAVEDANJE V ODNOSU Z OTROKI