Zakaj pravzaprav imamo občutke?
Predviden čas branja 4 minute
Občutki vodijo naš organizem, vendar bi to lahko počeli tudi, če bi, podobno kot refleksi, tiho ostajali v ozadju. Kadar nas zdravnik s kladivcem udari po pogačici, šine naša noga navzgor, ne da bi mi sami ob tem kaj posebnega občutili. Poleg tega urejajo mnogi ljudje svoje notranje procese na precej zapleten način, ne da bi ob tem potrebovali robota, ki bi od veselja skakal v zrak ali pa hlipaje hlastal za zrakom. Poznamo celo primere ljudi, ki ne občutijo ničesar.
Logika nam sicer lahko pokaže različne možnosti in nam pomaga izključiti tiste, ki nimajo smisla.
Kadar pa bi se moral razum sam odločati med dvema enako dobrima inačicama, je izgubljen. Preostane mu samo to, da do konca domisli vse možne posledice svoje odločitve. To vedno traja neprimerno dolgo, pa tudi koristno ni, kajti marsičesa v življenju enostavno ne moremo predvideti. Zato razum potrebuje pomoč.
OBČUTJA NAS DELAJO PRILAGODLJIVE
Pomoč najde pri občutjih. Tam, kjer glava plete dolge verige nasprotujočih si možnosti, se je srce že zdavnaj odločilo. Nekaj imamo radi, česa drugega spet ne maramo, ne da bi nam bilo treba navajati vzroke za to. Kajti sodbe iz občutka ne izhajajo iz logičnih sklepov, temveč iz dveh drugih virov; oba pa se nahajata v preteklosti. Po eni strani določa našo intuicijo naša genska zasnova. Jedi, ki so preveč grenke, nam ne teknejo, tako se naš organizem ščiti pred zastrupitvijo. In na tveganja, ki bi ogrozila naše življenje, se običajno avtomatsko odzovemo z odporom.
Po drugi strani pa se naša občutja napajajo iz naših izkušenj. Te so v emocionalnih sistemih naših možganov shranjene veliko bolj gosto in trdno kot v sami zavesti. Tako kot nam lahko ena sama podoba pove več kot pa tisoč besed, nam lahko tudi en sam občutek pove več kot tisoč misli. Svoje občutke je dobro poslušati. Vendar pa ni vselej priporočljivo, da se jim slepo predajamo.
Emocionalni izbruh kot odgovor na očitek nadrejenega je v trenutku končal že marsikatero obetavno kariero in vsak, ki nas z lepimi besedami spravi v dobro voljo, še ni nujno vreden našega zaupanja.
Občutja so nastala v teku evolucije, da so lahko živa bitja hitreje reševala določene, razmeroma enostavne probleme. Vendar pa je večina problemov, s katerimi se moramo spopadati dan za dnem, precej bolj zapletena. Mnogi medčloveški odnosi se še dodatno zapletajo zato, ker smo na krizo odgovorili spontano, iz srca.
Nekontroliran izbruh jeze lahko prežene nasprotnika, po drugi strani pa lahko uniči tudi sicer dobro razmerje.
Svobodo glede tega, ali bomo sledili svojim občutkom ali ne, imamo zato, ker si lahko ozavestimo vrsto lastnih efektov; občutki, ki jih dojamemo, nas naredijo bolj prilagodljive. Šele ko se zavemo, da se v nas budi jeza, lahko zatremo željo po vpitju in se prisilimo k temu, da govorimo tiše. To je precej bolj učinkovito, kot če bi svoji jezi dali duška. Kadar začutimo, da nas je strah, lahko ta občutek tudi zatremo, če na primer želimo pridobiti novo izkušnjo, od katere bi nas strah sicer odvrnil.
Preberite tudi KAKO POSTATI BOLJŠA OSEBA? in S ČUSTVENO INTELIGENCO JE ŽIVLJENJE LAŽJE