Čustveno ločitev od staršev vsak doživlja v svoji smeri
Estimated reading time: 4 minute
Čustvena ločitev od staršev je med najtežjimi, s katerimi se ljudje spoprijemajo. Pri vsakem je drugače, ampak težko se je duševno ločiti od udobja tesno povezane družine. Ampak drugače se ne moremo počutiti svobodne. Čustvena ločitev od staršev je zelo zdrava. Zato najstniki nenadoma začnejo dajati prednost prijateljem in govoriti staršem, da jih sovražijo. Če naš najstnik to počne ali če smo to počeli sami v najstniških letih, je to pravzaprav zdrav znak, da se najstnik osamosvaja v osebo s svojimi idejami in identiteto.
To ne pomeni, da ne moremo več imeti tesnega in ljubečega odnosa z njim, ampak mogoče se moramo najprej ločiti in se naučiti biti svoja oseba, preden lahko imamo oseben odnos s starši, namesto da bi ostajali v stanju zlitosti otroka in starša.
Beseda ločiti ne pomeni nujno na razdaljo. Nekdo je lahko na drugem koncu sveta, vendar je še vedno čustveno zlit s starši. Ločitev je grozljiva, če menimo, da naši starši temu niso kos. Mogoče hočejo, da smo prav takšni kot oni, in se počutijo ogrožene, če bi bili mi preveč drugačni. Mi se zavedamo te grožnje in skrbi nas, da jih bomo razburili oziroma da nas ne bodo marali, če bomo drugačni od njih. Ampak s tem, ko ostajam navezani, se odrekamo samostojnosti in občutku, da smo celovita oseba.
Čeprav nimamo odnosa s starši ali čeprav niso več živi, se lahko še vedno čustveno ločimo od njih; proces je bolj notranji.
Ločitev od staršev se lahko zgodi tudi v obliki čustvene ločitve od naših odraslih partnerjev, ki velikokrat postanejo naši nadomestni starši. Ko se naučimo imeti meje in postati bolj samosvoji v odraslih odnosih, se lahko bolj odmaknemo od dinamike starš otrok v soodvisnih ljubezenskih razmerjih. Čeprav smo odraščali v ljubečem stabilnem domu, smo se mogoče naučili, da smo bili dobri, če smo delali po željah staršev, in slabi, če smo delali v nasprotju z njihovimi željami.
Kot odrasli torej še vedno verjamemo, da moramo ustreči drugim, če želimo njihovo ljubezen in sprejemanje, čeprav tega nočemo. Ne glede na razlog smo se na neki točki naučili, da smo odgovorni za druge ljudi, da naše potrebe in občutki niso tako pomembni kot njihovi. Če že od tako mladih let postavljamo tuje potrebe na prvo mesto, se mogoče ne zavedamo svojih občutkov, potreb, želja in mej.
Če smo tako obsedeni z drugimi, to pripelje do tega, da si sploh ne znamo več prisluhniti in temu pravimo samozatajevanje.
Ugajanjem drugim in soodvisnost le redko obstajata brez zamere. Če so bile prekršene naše meje, nas bo velikokrat obhajal telesni občutek nelagodja. Vsak, ki hoče ugajati drugim, pozna zagrenjenost, ki se pojavi ob početju nečesa, čeprav noče početi. Čeprav nismo rekli ne, imamo vseeno občutek, da smo bili prisiljeni. Ustrežemo, ampak enako nejevoljno kot čemeren najstnik. Mogoče si na obraz nasadimo nasmešek, ker se bojimo, da bomo osebo razburili, v sebi pa smo besni.
Če smo jezni, ker moramo nekaj narediti, je to dober znak, da gre za kršitev naše meje.
Imejmo jezo oziroma zamero za znamenje, da se morda samo zatajujemo. Zamere, ki jih čutimo do partnerjev, velikokrat izvirajo iz otroštva. Podobne so zameram, ki bi jih čutili, če bi morali biti odgovorni za druge ljudi ali če so bile v mladih letih prekršene naše meje. Ampak ne glede na to, kako močno zamero čutimo zaradi prisilne odpovedi svojim potrebam, jo po navadi požremo, namesto da bi rekli ne.
Preberite tudi SE SOOČATE S ČUSTVENO MANIPULACIJO STARŠEV? in STE ODRAŠČALI OB EGOISTIČNIH STARŠIH?