Kolikokrat ste mnenje že zadržali zase iz strahu pred nasprotovanjem in zavračanjem?
Estimated reading time: 4 minute
Če je nekdo oziroma njegov senčni otrok prepričan, da drugi morda ogrožajo njegov duševni ali celo telesni obstoj, živi napeto kot v računalniški igri, človeček pada iz situacije v situacijo in se bori z zlobnimi silami. Raven stresa ima tako stalno povišano. V določeni meri tako programiramo svoje bivanje, v resnici nismo dovolj ozaveščeni, da je naša resničnost odvisna od programov naših možganov, da se skriva temini naše lobanje in je le prek čutil povezana z zunanjim svetom.
V življenjski predstavi, ki se nam vrti v glavi, smo igralci lastnega filma.
V glavi usmerjamo kamero vase, snemamo in ocenjujejo lastno delovanje in preživitvene možnosti. A kljub dotoku poročil in podob iz vsega sveta pozabljamo oziroma ne začutimo, da nismo središče sveta, temveč da živimo s še drugimi ljudmi, od katerih ima vsak svojo usodo in življenje, ki je pogosto dosti težje od našega. Utvara, da smo ločeni od vsega, je za nas nujna, da obstajamo in delujemo kot posamezniki. Zaradi ločenosti čutimo bolečino osamljenosti in nesmiselnosti.
Tolažbo tako vedno znova iščemo pri drugih. A tudi v meditativni predstavi se lahko povežemo z življenjem.
Rodili smo se z močno željo po navezanosti. Želimo pripadati in se ob tem dobro počutiti. Kdor nikamor ne spada, se počuti obupno osamljenega. Naša želja po pripadnosti se običajno osredotoča na naše najbližje ciljne skupine; družine, prijatelje, podjetje. Zelo nesrečni smo, če se v eni od teh povezanih skupnosti ne počutimo razumljene ali vključene. Pogosto v tem okolju obtičimo kot riba v kozarcu vode in se trudimo spet vključiti.
Če se na delovnem mestu počutimo nerazumljene in ustrahovane, se nam pogled na dogajanje oži, namesto da bi odprli oči in pogledali čez meje kozarca za vodo. Zunaj našega neposrednega okolja obstaja še širši svet možnosti. Če težav v službi ne moremo rešiti, bi si morali poiskati novo delo. Če se v svoji družini počutimo nepriljubljene in necenjene, bi si lahko razširili obzorje in se povezali z ljudmi, ki nas razumejo in imajo radi.
Če smo obtičali v razmerju, ki nas potiska navzdol in onesrečuje, bi se morali ločiti in osredotočiti na področja v življenju, ki so pod našim nadzorom.
Čeprav to ni vedno preprosto, vsak zmore in mora izboljšati svoj položaj. Potem ko seveda na svojo situacijo pogleda z vseh zaznavnih položajev in ugotovi, koliko je k njej sam prispeval. Takrat lahko prilagodi ali lastno vedenje ali mišljenje in izboljša situacijo na delovnem mestu, v družini ali zvezi. Naša želja po navezanosti in samospoštovanje sta tesno povezana. Veliko ljudi je nesrečnih, ker se počutijo ničvredne.
Občutek ničvrednosti izvira iz pomanjkanja priznanja v zunanjem svetu.
Pomembno vprašanje je, naj še naprej nedejavno upamo na priznanje ali naj sami začnemo dejavno priznavati druge. Besedi priznati in poznati imata isti koren v znanju. Ko druge priznamo, jih lahko bolje spoznamo. Veliko ljudi je srečnejših, če druge gmotno obdarijo, kot če bi bili sami obdarjeni. Tudi sodelovanje osrečuje. Občutka ničvrednosti se tako lahko rešimo, če služimo skupnosti. Izražanje mnenja ni vedno preprosto. Kolikokrat smo mnenje že zadržali zase iz strahu pred nasprotovanjem in zavračanjem. Vedno znova se moramo zavedati, da so naši strahovi pred zavrnitvijo pretirani.
Preberite tudi SKOČITE S PONORELEGA VLAKA OSEBNE RASTI in ZNAMENJA ZODIAKA, KI PO SLABI IZKUŠNJI NE ZAUPAJO VEČ