Kaj se zgodi s partnerstvom, ko se družina poveča?
Predviden čas branja 4 minute
Otroci v dom prinašajo veselje in ogrevajo srca svojih staršev. Potrebujejo nas, in kadar so dobre volje, nas očara iskrivost njihovih ogromnih oči. To, da lahko dan na dan opazujemo njihov razvoj, sodi k najdragocenejšim doživetjem, kar si lahko predstavljamo. Mnogo staršev pravi, da so v svojih otrocih našli življenjsko srečo. Tem presenetljivejša so topogledna poročila sociologije. Če namreč sprašujemo pare, kako zadovoljni so z medsebojnim odnosom, odgovarjajo pari brez otrok na to vprašanje praviloma bolj pozitivno kot matere in očetje.
Otroci namreč zmanjšujejo naklonjenost, ki jo občutita starša med seboj.
V teku let pride do tipičnih vzponov in padcev življenjskega zadovoljstva, ki potekajo pri materah in očetih presenetljivo vzporedno. Partnerska sreča oslabi že med nosečnostjo in doseže prvo najnižjo točko takrat, ko doseže otrok starost kobacanja. Potem se spet nekoliko okrepi, vse dokler se pri prvem otroku ne pojavijo prvi znaki pubertete. V tem obdobju zadovoljstvo hitro upade na absolutno najnižjo točko.
Očitno so najstniki za medsebojno ljubezen svojih staršev še bolj obremenjujoči kot malčki.
Sinovi in hčere v predšolski dobi staršem kratijo spanec in povzročajo fizično izčrpanost, nedorasli mladostniki pa jih utrujajo s tem, da njihova čustva obremenjujejo do skrajnih meja vzdržljivosti. Ko še poslednji nadobudnež zapusti dom, postaneta starša eden z drugim spet približno enako zadovoljna, kot sta bila v času pred otroškim blagoslovom. Tako potujejo matere in očetje skozi brezna zakonskih nesreč, ki pa običajno niso pregloboka.
V povprečju je zadovoljstvo, ki ga starša občutita eden do drugega v obdobju, ko je pri hiši najstnik, za okrog deset odstotkov nižja, kot je bilo v najboljših časih. Ali nas otroci ne osrečujejo, temveč nam, nasprotno, povzročajo nesrečo? To ni nujno. Raziskave, katerih namen je bil najti razloge za vse večjo stopnjo ločitev, seveda niso spraševale po zadovoljstvu z življenjem nasploh, temveč zgolj po sreči v zakonu.
Oboje je sicer tesno povezano, kajti partnerstvo močno vpliva na splošno počutje.
In vendar obojega ne gre enačiti. S tem, ko nam otroci nudijo čustveno toplino in občutek, da nas nekdo potrebuje, pri čemer so vrh vsega še zabavni in zanimivi, nam lahko dajo več, kot nam vzamejo z obremenitvijo partnerstva. Tako si veselje in stres podajata roke. Otroci nam hkrati nudijo srečo in nesrečo. Sreča pač ni nasprotje nesreče, zato se oboje med seboj ne izključuje. V marsikaterem pogledu je lahko celotni učinek predvsem pozitiven, čeprav so neprimerno bolj obremenjeni, dosegajo starši v povprečju daljše življenje kot ljudje brez otrok.
Posebej jasno se ta razlika pokaže v srednjih letih, torej v starosti od petintrideset do štirideset let. Verjetno tudi zaradi tega, ker starši manj tvegajo in bolj pazijo na svoje zdravje.
Kot kaže, pa se napori v glavnem izenačijo. Starši v celoti gledano niso nič srečnejši ali nesrečnejši od ljudi brez otrok. Znatni vpliv ima naraščaj samo na zadovoljstvo v partnerstvu, pa še ta vpliv je negativen, torej precej drugačen, kot si ga v svojih željah po otroku predstavljajo pari brez otrok.
Ker pa ta obremenitev večinoma ni pretežka, jo stabilna partnerstva razmeroma lahko zdržijo in jo vzamejo v zakup, kajti otroci dajejo njihovemu življenju pisan smisel. A vendar predstavlja naraščaj za skupno življenje skoraj vselej težko preizkušnjo. Zato ni prav smiselno, da želijo nekateri partnerji, kar se pogosto dogaja z rojstvom otroka reševati skrhan medsebojni odnos.
Preberite tudi OTROCI IN NAJSTNIKI TER NJIHOV ČUT ZA USLUŽNOST in NAUČITE OTROKE, DA CENIJO DENAR