Otroci, ki hočejo pomagati, najstniki, ki hočejo biti uslužni
Predviden čas branja 4 minute
Pri otroku je dokaj preprosto vzpodbujati čut za uslužnost, saj se njegova osebnost šele oblikuje. Ko se dojenček razvije v malčka, nameni ves svoj čas raziskovanju. Sčasoma postaja otrok raziskovalec graditelj in je tedaj, ko je star štiri leta, še graditelj pomočnik. Zdi se, da mu je čut za sočloveka tako rekoč prirojen. Če otroku dovolimo, da pomaga in mu damo to potrditev, smemo pričakovati, da bo prizadevno delal v prvem in drugem razredu.
Od tretjega do vključno šestega razreda bodo na otrokov odnos do uslužnosti močno vplivali zgledi v družini.
Če govorijo starši o uslužnosti kot o vrlini in pomagajo otroku odkrivati načine, s katerimi lahko skrbi za člane družine, bo otrok v tem, da dobro skrbi za druge, tudi v dobi zgodnjega odraščanja našel zadovoljstvo. V čudovitem obdobju pubertete se bodo dogajale drastične spremembe. Če je najstnik ponotranjil odnos do uslužnosti, bo z njim na številne načine segal čez meje družinskega kroga. Ti najstniki bodo v šoli nagnjeni k vodenju skozi služenje.
Pomoči drugim bodo namenili veliko časa.
Doma za pomoč morda ne bodo vneti v tolikšni meri. Zelo verjetno je, da bodo čedalje več časa zdoma, stran od domačih, in da jim bodo družinske dejavnosti vzpodbujale celo odpor. Odzivajo se namreč še enemu mogočnemu klicu življenja, potrebi po svobodi. Smisel tega je, da se med najstnikom in starši vzpostavi razdalja, prostor, ki ga potrebujejo za razvoj samostojnosti. Vrata v najstniško sobo bodo večkrat zaprta kot odprta . Ukvarjali se bodo s stvarmi zunaj doma.
Mnenje prijateljev postaja pomembnejše od mnenja staršev. Vsa razdalja in zavračanje , da bi bili doma še naprej uslužni, v družini pogosto sprožata spore. Toda ti spori niso bolezenski simptomi, načini reševanja sporov razkrivajo, kako zdrava je družina. V ljubeči družini so spori nekaj pričakovanega. Priznavamo, da ljudje ne mislijo in ne čutijo vedno enako. Starši in najstniki vsekakor ne vidijo sveta z istimi očmi. Ko pride do spora, zato ne bodimo presenečeni.
Zdrave družine se učijo, kako spore predelati.
Namesto izogibanja vprašanjem se poskušajo o njih odkrito pogovarjati. Najstnike vzpodbujajo, da jim pojasnijo svoja stališča, medtem ko starši poslušajo. Starši se iskreno potrudijo razumeti, kako se počuti najstnik in kaj jim govori. Prav tako ima najstnik posluh za stališče staršev. Dogaja se tam, kjer je v družini prisoten močan občutek varnosti. V nasprotju s trenutno razširjenim mišljenjem si najstniki v resnici želijo omejitev.
Zdi se, da je sprejemljivo vse, odvisno od okoliščin.
Omejitve pomenijo mejo in meja daje občutek varnosti. Varnost ustvarja ozračje, v katerem se najstniki lahko učijo in rastejo. Ko vstopi najstnik v fazo iskanja svobode in morda začne pozabljati na pomen uslužnosti v družini, morata starša spoštovati njegovo željo po samostojnosti, vendar morata najstnika opominjati, da so ljudje vselej odvisni drug od drugega, in da je skrb za sočloveka nujen sestavni del življenja kot celote, ne le življenja v družini. Mladenič ali mladenka, ki si posebej prizadevata storiti za druge več, kakor bi od njiju pričakovali, pritegneta k sebi odrasle in mladino.
Preberite tudi DOVOLITE OTROKOM DA ODRASTEJO IN SE RAZVIJEJO V SAMOSTOJNO OSEBO in VIŠJE ZAVEDANJE V ODNOSU Z OTROKI