Kako premagati manjvrednostni kompleks?
Predviden čas branja: 4 minute
Manjvrednostni kompleks imajo vsi nevrotični ljudje. Zanje je značilno, da živijo v razmerah, v katerih čutijo, da njihovo življenje ne more biti koristno, in postavljajo meje svojim napornim dejavnostim. Če damo njihovemu problemu ime, jim s tem še prav nič ne pomagamo. Veliko nevrotičnih ljudi bi na vprašanje, ali se čutijo manjvredne odgovorilo, ;Ne; Nekateri bi celo rekli; Nasprotno, čutim se boljšega od ljudi okoli sebe, večvrednega. Vendar nam ni treba upoštevati, opazovati moramo le njihovo vedenje, saj odkriva ukane, s katerimi si zagotavljajo pomembnost.
Če je kdo aroganten, si lahko mislimo, da čuti.
Da razmišlja v smislu, ljudje bi me lahko prezrli. Pokazati jim moram, da sem nekdo, ki je pomemben. Za vsemi vrstami superiornega vedenja lahko domnevamo občutek manjvrednosti, ki zahteva posebne napore prikrivanja. To je tako, kot če bi oseba, ki se boji, da je premajhna, hodila po prstih, da bi bila videti večja. Zato ne moremo pričakovati, da bi bil človek z močnimi občutki manjvrednosti na zunaj skromen, tih, zadržan in nežaljiv. Manjvrednostni občutki se lahko izražajo na tisoč načinov.
Do neke mere vsi doživljamo občutke manjvrednosti, saj se vsi včasih znajdemo v položajih, ko bi želeli biti boljši in se izpopolniti.
Če še nismo izgubili poguma, se bomo lotili odpravljanja manjvrednostnih občutkov neposredno, realistično in primerno, izboljšali bomo stanje, svoj položaj. Nihče ne more dolgo prenašati manjvrednostih občutkov, ker povzročajo stresno stanje, in to kliče po takšnem ali drugačnem dejanju. Toda, recimo, da je kdo že izgubil pogum in si ne more predstavljati, da si z realističnimi napori lahko izboljša razmere. Občutkov manjvrednosti pa ne more prenašati.
Proti njim, se začne boriti. Toda metode, ki jih uporabi, ga ne pripeljejo daleč. Njegov cilj je še vedno biti kos težavam, toda namesto da bi se lotil ovir in jih premagal, se skuša prepričati ali celo prisiliti, da se čuti vrednega. Medtem se bodo njegovi občutki manjvrednosti seveda še povečali, saj se tisto, kar jih povzroča, ni spremenilo. Ker izvorni vzrok še vedno obstaja, bo z vsakim korakom še bolj zabredel v samoprevaro, in vsi problemi bodo vse siloviteje pritiskali nanj.
Če bi na tako početje gledali brez razumevanja, bi mislili, da so ti ljudje brez cilja.
Ne bi dobili vtisa, da je namen njihovega početja izboljšati razmere. Kakor hitro pa vidimo, da si kot vsi drugi prizadevajo za to, da bi imeli občutek ustreznosti ali primernosti, a so izgubili upanje, da bi razmere sploh kdaj spremenili, začne vse njihovo početje dobivati smisel. Če se čutijo šibke, bodo ustvarjali situacije, v katerih se počutijo močne. Ne trudijo se, da bi postali močnejši, primernejši in ustreznejši. Namesto tega se trudijo, da bi postali močnejši v svojih lastnih očeh.
Toda njihovo prizadevanje, da bi prevarali samega sebe, bo le delno uspešno. Če čutijo, da niso kos težavam na delovnem mestu, si bodo morda skušali zagotoviti pomembnost tako, da bodo obremenjevali domače. Toda kakorkoli bodo varali same sebe, se ne bodo mogli znebiti resničnih občutkov manjvrednosti. Enake stare razmere bodo izzvale enake stare manjvrednostne občutke. Ti občutki bodo trajen podtalni tok posameznikove psihične sestave. V takih primerih lahko res govorimo o manjvrednostnem kompleksu.