Pozornost lahko opišemo kot nenehno zbiranje podatkov, potrebnih za obstoj.
Predviden čas branja: 4 minute
To so podatki, ki jih dobivamo prek čutil, in podatki, ki jih sprejemamo iz bolj nedoumljivih področij svoje intuicije in domišljije. Kamor je uperjena naša pozornost, tja smo namenjeni. Če sklenemo, da jo bomo usmerili v neprijetne plati življenja, v bolečino in slabost, razočaranje bomo izhajali iz okvira, ki odseva naša prepričanja. Negativnost poraja svoje lastno energijsko polje; lahko se odločimo, da se bomo obdali z njim, lahko pa se odločimo drugače. Naša izkustva se namreč oblikujejo na osnovi naših odločitev. Če si dovolimo, da pasivno vsrkamo podatke, ne da bi o njih razmišljali, bomo v prihodnosti te podatke uporabljali na nezaveden način.
To je narava strahu, sovraštva, in pristranosti.
Če pa pazimo, katerim podatkom dovolimo vstop v svoj um, lahko te podatke uporabljamo po lastnem premisleku . To je bistvo skrbnosti in sočutja. Navade so dejavnost ali prepričanja, ki se godijo pod ravnijo naše zavesti. Njihovo ponavljanje je kakor nizko bobnanje, ki ga v melodiji ne zaznamo. Ritem je ves čas prisoten, vendar se ga ne zavedamo. Če želimo spremeniti neko prepričanje ali navado, moramo pozornost preusmeriti z melodije na basovski ritem in povečati glasnost. Šele ko neko dejstvo privedemo na raven zavestne dejavnosti, napoči čas za odločitve in spremembe. Naša družba poplača enostransko usmerjenost.
Učijo in spodbujajo nas, da bi se gnali za cilji.
Tako usmerjene ljudi označujejo za marljive, odločne, predane, delavne in uspešne. Tiste izmed nas, ki vidijo večjo izbiro, pa ožigosajo za raztresene, muhave vihravce ali v najslabšem primeru za umetniške duše. V tej neutrudni gonji za rezultati se izgubi vrednost naših prizadevanj in razvoja, ki nas pripelje do njih. Ne spoštujemo bogate raznolikosti postopkov, namesto tega nas spodbujajo, da si zastavimo eno samo opravilo in pri njej vztrajamo, dokler ga ne dokončamo. Spomin je pozornost, ki se tiče preteklosti, in ga lahko popačimo enako kakor pozornost.
Če je vaša pozornost usmerjena v spomin, živite predvsem v preteklosti, se pasete na preteklih dogodkih.
Za sedanjost vam ne ostaja na voljo, kaj dosti pozornosti. Zaskrbljenost je v podobnem smislu pozornost, uperjena v prihodnost. Ta občutek se v nas zbudi iz strahu pred negotovostjo. Če nismo pozorni in do neke mere disciplinirani, so malodane vse naše misli zasidrane v preteklosti ali pa v prihodnosti. Tam so vsi naši strahovi in želje. Kadar smo torej osredotočeni na svoje strahove in želje, nismo zmožni živeti v sedanjem trenutku. Spomin in slutnja nas oropata bogastva in izkušnje sedanjega trenutka. Če svojo pozornost znova privedemo v sedanjost, se sčasoma poveča naša raven zavedanja in samospoznanja.
Edino upanje, da se bomo zavedeli svojih osebnih meja, jih varovali in se sčasoma otresli svojih samouničevalnih vzgibov, je v tem, da zaživimo v sedanjosti, celo če nam vsa naša odkritja niso najbolj povšeči. Ko se zares jasno ugledamo v svetli luči, ki posije, kadar umaknemo pregrado zanikovanja, lahko pričnemo postavljati odgovorne odločitve in prek njih sodelujemo pri svojem razvoju. Če se iskreno s svojo podobo o sebi in skoznjo ugledamo svoj pristni jaz, je to zdravilni poseg za naše duhovne meje. Sočutje in zavedanje sta pot do ozdravitve našega trpljenja. To so koraki, ki jih moramo napraviti, da bi se otreslo svoje navezanosti na jamstvo, kar nas bo naposled vnovič pripeljalo do povezave s svojim neponovljivim duhovnim bitjem.