Kako pomembno je postavljanje pravil v družinskem okolju?
Predviden čas branja 4 minute
Tako kot družbe in narodi potrebujejo zakone in pravila za delovanje, mora tudi vsaka družina postaviti določena pravila in se jih držati. Naša medsebojna ljubezen, želja, da drugemu privoščimo dobro počutje, in strah pred posledicami, nas motivirajo, da smo ubogljivi. Ubogljivost je seveda nekaj, česar se je treba naučiti. Ni nam prirojena; prej se zdi, da se rodimo z nagnjenjem za preskušanje pravil in izzivanje omejitev. Ubogljivosti se naučimo in naučimo se je najbolje tako, da kot otrok čutimo, da nas starši iskreno ljubijo.
Torej tedaj, ko je otrok globoko prepričan, da je staršem mar za njegovo dobro.
Če je otrok prepričan, da ga starša ne ljubita, da gledata le nase in sta odločena, da mu bosta grenila življenje, se otrok navzven lahko prilagodi pravilom, v sebi pa je uporen. Sčasoma bo ta upornost izbruhnila na površje kot predrzna neposlušnost. Drugi dejavnik pri učenju ubogljivosti je izkušanje resničnosti, da ima vsako ravnanje posledice. Ubogljivo ravnanje prinaša pozitivne posledice.
Neubogljivo ravnanje prinaša negativne posledice.
Ta nesprejemljiva resničnost je tista, ki otroka nauči ubogljivosti kot vrednote. Zato sta starša v ljubeči družini usmerjena k tema dvema resničnostnima. Ljubezni do otroka in prizadevni skrbi, da bo otrok čutil, da je ljubljen, ter zagotavljanju, da je otrok deležen posledic svojega vedenja.
DOBRA PRAVILA, SLABA PRAVILA
Storiti ali ne storiti, taka je narava pravil. Pravila dajejo smernice družinskemu življenju. Dobra pravila imajo značilnosti; so premišljena, vzajemna, razumna in o njih razpravlja vsa družina. Premišljena pravila so tista, ki smo jih zavestno premislili. Ne vzniknejo iz naše trenutne slabe volje, temveč jih spremlja tehten pomislek, zakaj je pravilo potrebno, kakšen je namen pravila in ali je res za dobro vseh. Premišljena pravila pomenijo, da pravila nimamo zgolj zato, ker so ga upoštevali naši predniki.
Premišljeno postavljanje pravil pomeni, da svoja pravila pretehtamo in nismo ujetniki nesmiselnega izročila.
Dobra pravila vključujejo vzajemno odločanje matere in očeta. Starša v zdravi družini spoštujeta zamisli drug drugega in ne eden ne drugi nista diktatorska pri postavljanju pravil. Upoštevane morajo biti zamisli in občutki obeh. Ko postanejo otroci večji, jih je treba v sprejemanje odločitev vključevati. Če jih neko pravilo zadeva in so dovolj stari, da imajo o tem svoje mnenje jim je treba dovoliti, da pri določanju pravila sodelujejo.
To ne pomeni, da imajo zadnjo besedo, pomeni pa, da morata starša upoštevati njihove misli in čustva.
S tem starši ne učijo otrok le o pomenu ubogljivosti, temveč tudi, kako postavljati pravila. Zdrava pravila so tudi razumna. Služijo nekemu pozitivnemu namenu. Hočemo, da postanejo naši otroci odgovorni odrasli ljudje, vemo pa, da se morajo tega naučiti v otroštvu. Zato so pravila, ki od otroka zahtevajo, da je odgovoren za postiljanje svoje postelje ali sesanje tal v svoji sobi, razumna. Če starš verjame, da sta ;prosim; in ;hvala; boljša od ;daj mi; bo doma postavil pravila o oliki.
Razumna pravila imajo vedno pozitiven namen. Zdrava pravila so izražena nedvoumno. Starši pogosto domnevajo, da otroci vedo kaj naj storijo ali česa naj ne storijo, tudi ko otroku svojih pričakovanj ne pojasnijo. Ko se starša dogovorita za pravilo, morata z njim seznaniti vso družino. Neizrečena pravila niso pravična. Od otroka ni mogoče pričakovati, da bo upošteval pravilo, ki se ga ne zaveda. Če otroci čutijo, da jih starša iskreno ljubita bodo priznavali vrednost teh pravil.
Preberite tudi KO NE VEŠ, KAM GREŠ, BOŠ PRISPEL NEKAM DRUGAM in SPADATE MED ASTRO ZNAMENJA, KI JIH USPEH DRUGIH SPRAVI V SLABO VOLJO?